Celjski utrinki II
Pred vami je NOVA kratka zgodba – napisana v Celju, o Celju, pa vendar je tema globalna. Pa vi – ste že bili na Zanzibarju?
****************************************************************************************************************************************
Sedim v parku ob reki, v senci ogromne lipe, pijem pivo in gledam ljudi.
Eni hitijo po opravkih, drugih korak je ležeren in zaspan. Nekateri peš, drugi s kolesi, rolerji, skiroji in vmes se – vedno – najdeta dva mulčka z vespo ali nečem podobnem kar enako zoprno brni.
Opazujem, kako različno odreagirajo na sto razstavljenih fotografij, ki jih je mestni foto klub postavil na temo Global Peace Photo Award, ker fotografije vzamejo sapo – če jih pogledaš.
Mladi mamici z vozičkoma sta tako zavzeti s klepetom, da njun korak ne zastane niti za trenutek. Starejša gospod in gospa, ki se ga galantno drži pod roko, postaneta in stopita povsem blizu velikih fotografij. Vzameta si čas za branje zgodbe o nastanku tiste, ki prikazuje nasmejano dekletce z ogledalom, v katerem je odsev iznakažene prijateljice, ki jo je oče polil s kislino. Zgodbo poznam – malo prej sem jo brala.
Tip v globoko odpeti beli srajci vodi malo ščene, ki se razkorači na travi pred razstavljenimi mojstrovinami in naredi kupček, medtem ko se on z globoko nagubanim čelom pogovarja po telefonu – zagotovo rešuje svet in ne utegne pobrati pasjega smradu. Verjetno računa, da se bo skril v travo. Dam roko v ogenj, da si je malega psa z roza pentljo na glavi zaželela njegova najdražja, ki je pravkar na manikuri ali kakšni podobno pomembni misiji.
Po poti prihaja visok, suhljat moški boemskega videza. Lanene hlače, tanek šal – kljub toplemu vremenu-, malce daljši lasje. Pričakovano pred vsakim motivom posebej postane, si vzame čas za branje in razmislek. Pred šestim z leve stoji več minut. Stopi do naslednjega, ko kar naenkrat zakrili z rokami in začne skakati po eni nogi – očitno je njegov usnjen mokasin našel pasji drek, ki ga je pozabil pobrati superman, a ta je medtem zagotovo že na poti proti Marsu, tako da mu ne gre zameriti. Dve mladi gospodični dolgih las, v kratkih črnih legicah, scena neskončno zabava in glasno se krohotata – mladim gospodičnam je itak večina reči smešnih za znoret, mar ne?
Plačam in se odpravim proti bližnjemu parkirišču, vesela, ker mi je prej uspelo avto stiščati v zadnje osenčeno parkirno mesto. Kakšno stopinjo bo pa le manj vroč kot ostali, ki se pražijo na direktnem soncu velike asfaltne ploščadi za gradom.
Ne morem – ne gre drugače, kot da se zopet s pogledom sprehodim po presunljivih fotografijah s katerimi so svetovni mojstri ovekovečili krutost sveta, a všeč mi je, ker so uspeli najti motive, ki v vsej grozoti izžarevajo kanec upanja, celo sreče.
Najbolj me prevzame fotografija na hrbtu plavajočih žensk, ki objemajo velike prazne plastenke, da se lahko obdržijo na gladini. Zgledajo tako spokojno, ko miže lebdijo druga ob drugi. Na Zanzibarju je 98% muslimanov. Na Zanzibarju – tako priljubljenem tudi med našimi turisti, ženskam ne dovolijo, da bi se naučile plavati. Na otoku! Pa so se znašle… Ženske preživijo v krutem svetu. Nekatere res ne, ampak večina pa jih.
Iz zvočnikov nenadoma zahrumi Hit the road Jack and don’t you come back, no more, no more, no more, no more… Hit the road Jack … Nasmehnem se in zapojem nekaj taktov, ko opazim začuden pogled moškega, ki mi prihaja na proti.
Briga me, kaj si misli.