Pisanja

Pozdravljen, neznanec

Pred vami je NOVA – 23. kratka zgodba, ki se dogaja v realnem času. Morda se to isto pravkar dogaja ravno vam. Bo tudi vaša zgodba imela enak zaključek?

*****************************************************************************************************************************************************

»Pozdravljen,« je rekla in mu odločno stisnila dlan.

»Živijo,« ji je odzdravil in dober poslušalec bi v njegovem glasu zagotovo začutil podton rahlega začudenja.

»Greva semle?« je pokazala na malo kovinsko mizico na robu zelenice, ob kateri je že prej sedela.

»Ja. Ni problema,« se je strinjal. Ni problema? Kakšen odgovor je vendar to, si je mislil, ko je zakorakal za njo.

Sedla sta in v zraku je zaplavala zadrega kot med najstnikoma, ki si ne upata pogledati v oči.

Ni bila takšna, kot si jo je predstavljal in zdelo se mu je, da se mu ta ugotovitev vidi na obrazu, zaradi česar je bil jezen sam nase. Če ne bo pazljiv, bo vse skupaj padlo v vodo.

Ženske to začutijo.

Prekrižala je noge in rob krila ji je zlezel nad kolena. Ni bila suhica, rad je imel postavne ženske brez odvečnih kilogramov, temveč je imela zaobljeno postavo. Ne, ni bila debela, a vseeno daleč od tistega, kar je pričakoval glede na slike, ki jih je objavljala na fejsbuku.

Njena bela bluza je imela izrez, ki je ponujal radodaren razgled na njeno bujno oprsje in prav začuden je bil, da ga je pogled nanj vznemiril, saj je imel rad majhne, čvrste dojke.

Nasmehnila se mu je in si z roko vrgla nazaj dolg pramen kostanjevih las. Njen obraz je bil okrogel, polt svetla in čista, le po majhnem nosku so se ji sprehajale drobne pegice. Se mu je zdelo ali je imela res zelene oči? Takšne še ni imel.

»Kaj bosta naročila?« je njuno tišino prekinil natakar ter med čakanjem vestno pobrisal mizo in popravil reklamne letake, ki so do tedaj postrani ždeli v plastičnem podstavku z reklamo za Cockto.

»Esspreso in kozarec vode,« je naročil in kot v opravičilo dodal: »Danes je še nisem.«

»Jaz pa bom mali Union.«

Po minuti ali dveh tišine se je dvignila z naslona in se z rokama naslonila na mizo.

»Nisem taka, kot si pričakoval, a ne?«

»Ne, nisi,« je bleknil in takoj mu je bilo žal, saj so iskrice v njenih očeh v trenutku ugasnile.

Popravi to sranje! Takoj!

»No, to še ne pomeni, da mi ni všeč kar vidim.« In všeč mu je bilo, čeprav mu ni bilo čisto jasno, zakaj. Pričakoval je blondinko, prišla pa je kostanjevih las. Saj ne, da bi imel kaj proti in ja, menjavanje barve je še toleriral, neke nesimetrične in zabrite fore pa je imel za nepotrebno vzbujanje pozornosti. Ženska mora biti ženstvena in zaprmej, da je bila tale, ki je sedela pred njim, bolj kot katerakoli do sedaj. Zaželel si je s prsti spolzeti skozi njeno bleščečo temno grivo.

Gledala ga je še nekaj trenutkov, nato pa se naslonila nazaj.

Bila je presenečena, ko ji je po slabem mesecu dopisovanja po fejsbuku predlagal, da se dobita na pijači. Presenečena in vznemirjena. Nekako sta se ujela v marsičem, pisal je književno pravilno, stavki so bili smiselni, nobenega natolcevanja ali neumnosti v stilu ‘Kakšen modrc si danes oblekla?’. Nobenih porno filmčkov in opolzkih slik svojega mednožja. Takih je imela res poln kufer in najbrž jo je ravno zaradi tega tako pritegnil. Tu pa tam pa ja še obstaja kak normalen, si je mislila, ko mu je potrdila povabilo.

In zdaj sta tu, on pa razočaran.

Odtrgal je rob vrečice in vsebino stresel v kavo. Madona, saj pijem vendar grenko!

Delal se je, da je normalno, da si človek v tisti pljunek kave vsuje pet gramov sladkorja, in povsem na rahlo zmešal vsebino, da bi se raztopilo kar najmanj sladkornega kupčka. Bilo mu je zanimivo, da je naročila pivo. Šel bi stavit, da bo naročila gin-tonic – kot vse letos. In kot so lani vse naročale aperol. Pivo? Hm. Morda pa le ne bo tako slaba dogodivščina, kot je mislil še malo prej.

Zadnji dve leti si je iskal ženske, ki niso zahtevale ničesar, razen seksa. Ne, seveda ne direktno, a ko ti seže v roko ženska z narisanim obrazom, neznansko dolgimi nohti, ki dokazujejo, da ne poznajo domačih opravil, Gucci črnimi očali, zataknjenimi na vrhu belo pobarvanih las in s torbico, na kateri se blešči originalni LV, ti je jasno, da gre za zdolgočasenke, katerih bogati možje ne kažejo več zanimanja zanje. In ko niti lepotne operacije in botoks ustnice ne pomagajo več, si je pač potrebno najti nekoga, brez obveznosti, ki bo opravil svoje delo in odšel.

»Se zabavaš?« je poskušala biti predrzna, ko je opazila nasmešek na njegovih ustnicah. Bile so lepe, za moškega še posebej, in ni šlo drugače, kot da je pomislila na to, kako bi se bilo poljubljati z njim.

Dvignil je pogled in se nasmehnil. Na nosu je imela ostanek pene. Segel je in ji jo s prsti obrisal.

Gib je bil tako nežen in … domač, da sta obstala kot vkopana. Začudeno je zajela sapo, njemu pa je nejevolja nagrbančila čelo.

Kaj vendar počem! 

Nikakor ni hotel biti tako domač. Že dolgo si ni več dovolil, da bi se ga katera čustveno dotaknila. Kljub intimi dosedanjih srečanj ga nobena ni niti za kanec ganila. Vedno je brez težav vstal in odšel. In pozabil.

S prsti se je podrgnila po konici nosu, kot bi hotela zbrisati sled njegovega tako presenetljivega dotika.

Videl je, da jo je vznemiril in pomislil, da ga spominja na razburkano morsko gladino.

Videla je, da se je vznemiril, saj je buljil v njen dekolte ves zamaknjen. Morala bi si ogrniti šal, je pomislila. Rada je imela šale. Mehke, dolge, pisane, prosojne, svilene, volnene … in v omari jih je imela en ogromen kup. A, smešno, skoraj nikoli ni nobenega nosila.

»Pa ti?« ji je na vprašanje odgovoril z vprašanjem. Stara fora! se je okrcal v mislih.

»Kaj jaz? Če se zabavam? No, tole pitje piva res ni nek višek zabave, sem doživela že kaj bolj vznemirljivega, ampak je OK,« je bila čisto preveč ihtava, nato pa je utihnila in se poskušala umiriti. »Ti si OK,« je zaključila, na njegovo presenečenje.

»Res? Zakaj?« je bil pristno začuden in takoj naslednji hip pomislil, kakšna sreča, da ne zna brati njegovih misli.

»Verjetno si mislil, da rabim nekoga, ki me bo položil in da so prijazni pogovori po spletu le neke vrsta predigra.«

Toliko o tem, da ne more brati mojih misli, je zaključil in se ji v odgovor porogljivo nasmejal. »Zakaj pa potem sploh misliš, da sem OK?«

»Tak obraz imaš. Malce zmeden. In roke.« Pri moškem je vedno pogledala roke. Hotela je, da se je dotikajo lepe dlani.

»Zmeden?« se je delal, da ne razume in pomislil, komu pravzaprav postavlja to vprašanje.

Zopet vzdih, v katerem je prepoznal uverturo v ženski monolog.

»Glej, jaz sem jaz. Taka, kot pač sem. Nisem nafitnisirana blogerka, pijem pivo in jem meso. No, kadim pa res ne. Sovražim cigaretni dim!« je poudarila. »Imam službo, raje berem, kot hodim v hribe, čeprav obožujem gorske razglede. Rada bi imela psa, a mi časovno ne znese, da bi ga pa imela zaprtega v boksu v stanovanju devet ur na dan, zato da bi lahko potem vsakodnevno objavljala fotke na instagramu, mi je pa res preveč sebično. Imam razklopotan avto in dokaj razklopotano ljubezensko življenje, a mi ne pade na pamet, da bi se šla fukfehtanje po fejsbuku!« Zajela je sapo in nadaljevala: »Predvsem pa ne vem, zakaj ti vse to pripovedujem, saj večino tega že veš!« Zadihano je zaključila monolog, v katerem je povzela večino tem, o katerih sta si pisala, a je hotela, da jih sliši še v živo, da ne bo kakšnih nepričakovanih presenečenj v stilu … hja, v stilu današnjega.

Ko je govorila, so se ji lica od strasti obarvala rožnato in pegice so kar nekam izginile. Všeč so mu bile in rad bi jih nazaj. In, ja, zelene oči ima. In dolge črne trepalnice. So umetne? Ne, niti slučajno. Šobasta ustnica se je bočila nad lokom belih zob in rahla prekrižanost sprednjih dveh je ustvarila učinek mladostniške nagajivosti. Vrat ji je obkrožala tanka srebrna verižica, ki je segala vse do stika dojk in strašno rad bi bil tam namesto sinjega obeska.

»Torej?!« je odločno zahtevala komentar in upala, da je ne bo imel za zmešano kokoš. Ponavadi ni tako vzkipela. Nenazadnje je bil prav prijazen. Res je manj govoril kot pisal, a všeč so ji bili tipi, ki niso non-stop žlobudrali.

Ker je le nemo zrl vanjo, se je pripravila na drugi del monologa, že odprla usta, potem pa jo je vprašal:

»A greva nekaj pojest?«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.