Pisanja

Revija Vpogled – objava moje zgodbe

Spoštovani,
hvala, da ste se odzvali povabilu s svojimi kratkimi zgodbami. Uredniški odbor se je odločil, da v letošnjo številko revije Vpogled uvrsti vaše delo/kratka zgodba Nedeljski obisk.
? ? ? ? ✒️ ? ?
(Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec)

4 komentarji

  • Maja Drolec

    PESEK

    Hodim po makadamu; cesta se vije v ravni črti, levo in desno požete njive, potem pot zavije skozi gozdiček, v daljavi naselje, mala vasica, strehe se gnetejo, še dlje cesta z avtomobili. Znamenje ob poti pove, da so tu živeli ljudje tudi že mnogo stoletij prej; v 15. ali 14. stoletju. Mogoče so konjeniki pridirjali skozi to ozemlje, pobrali nekaj pridelka revnim kmetom in odšli dalje, v vojno ali pa domov, na Gorenjsko ali Koroško ali Laško. S seboj, v mislih, je kdo vzel tudi mlado štirinajstletno dekle; dolgolaso, razcapano, a lepo, kdo ve? Mogoče se je vrnil ponjo in je še enkrat dirjal po tej lepi deželi.
    Pesek v supergah me spomni, da hodim že kar nekaj časa. Pot, ki ne vodi nikamor, niti domov niti na Koroško, samo v stanovanje. Zavijam s poti spominov. Na nebu ni oblakov, ki bi mi delali družbo. Misel na sprehod v dvoje je še zelo živa, čeprav je minilo trinajst let. Nasmehnil se je le zato, ker nisem bila sama pred vrati. Pripeljala sem mu vnuka, da počaka na mamico, najino hčerko, ki je šla k mehaniku po avto. Mali in moj novi partner, prirasla sem mu k srcu v jeseni življenja, sta dirjala in tekmovala, kdo bo hitrejši. Pesek sta dvigala v šprintu.
    Tako kot tedaj on z najinim sinom, pred leti, ko je bilo malemu sedem let. S psom, črnim kratkodlakim Makom, ki mi je vsak dan delal družbo na tej dolgo makadamski cesti. Tedaj ni bila tako široka, bil je le peščen kolovoz, po katerem so vozili traktorji, hodili sprehajalci, zaljubljenci ali mamice z vozički.
    Veter valovi, sonce se pomudi na obzorju, tone za Julijci kot mavrica, a le za kratek trenutek. Utrujena sem od spominov. Čas hiti mimo mene, poskušam zapolniti oluščeno hrepenenje. Ne želim biti ovijalka. Pogosto sekljam vsakdan. Na različne debeline. Je srečen? Današnji nasmeh me spomni časov, ko je bil moj in bila sva srečna. Rada bi ga vprašala, če se še spominja juter, ki so dišala na naju. Ko je sonce počakalo, da so odšli zaspanci ob jutranji kavi in najini toplini. Potem je sledil poljub; odhod v službo, še kakšen prijem nežnosti. Slika se je ponovila v popoldanskih urah ob prihodu iz službe. Cenil je družbo za pogrnjeno mizo, ni mogel jesti sam. Užival je sveže pripravljeno hrano, h kateri je prijal kozarček Caberneja, in pogovor. Vse sem vedela; dobro jim je bilo v tej njegovi firmi, veliko so delali. Znal jih je voditi. Potem se je spremenil. Gledal je mimo mene, kot bi me iskal v mladosti, ko me je poljubil. Ni bilo več utrinkov, niti želje in načrtov, vsaj ne najinih.
    Objemi čakajo, potrpežljivo. Sprašujem se, kje so vsi tisti, ki jih ni bilo. In kje so vse tiste besede, ki jih nisem zapisala. Verjetno je podobno kot na razcepu. Če greš desno, potem tistega, kar bi bilo, če bi šel levo, zame ni. Je pa mogoče za koga drugega.
    Čas gre mimo mene … Opazujem, kako se oddaljuje. In spet te svinčene noge, ko ga poskušam ujeti. Potem mu pustim, da odide. Izginja kot nekdo, ki se počasi pogreza v morje. Na koncu ostanejo valujoči kolobarji, ki mi oplazijo kožo.
    V daljavi se lesketajo luči, jesensko listje šelesti. Po pesku sva hodila v deželi Faraonov in poslušala o zlatih časih, prisluhnila zvonkemu glasu v amfiteatru Taormine, zaslutila odhod v sončnem zahodu Bonifacia na obali Korzike. Po mivki stopam na morski obali, a val zbriše mojo stopinjo, nove stopinje bodo zalivali novi valovi. Pesek je videl vse … gradove najinih treh otrok, ljubljenje v toplih nočeh. Nisva potrebovala svetilke, videla sva se v temi, čutila droben pesek, poslušala valovanje in vonjala sol.
    Sesedam se v zapuščenost vsakdanjosti. Plasti dneva oponašajo jesensko listje. Zvečer jih zrinem na kup in se uležem nanj. S kančkom očesa opazim konec utrinka. Ni dovolj za željo. Prisluhnem šelestenju, ki me znova zapelje v sanjarjenje. Na verandi ti po kodrih spuščam zgodbo o dečku z zlatim nasmehom in iskricami v očeh. Najini koraki so potihnili, izgubljam sled prebujajočega dneva in sledi v pesku.

    Maja Drolec

  • admin

    Oh, Maja, kakšen presenetljiv komentar. Hvala za vašo zgodbo, ki nosi toliko refleksij in čustev, da zaboli. Čutim vas – bolj, kot si lahko mislite.

    Vanja

  • Maja Drolec

    Drznemu pripada svet …
    Alma M. Karlin
    Pred 71 leti je umrla ena izmed največjih popotnic vseh časov Alma Maksimiljana Karlin. Ne le popotnica, bila je pisateljica in novinarka. Rodila se je 12. oktobra 1889 v Celju, skoraj ves svet pa prepotovala v obdobju med obema svetovnima vojnama.

    Alma Karlin je po prvi svetovni vojni prepotovala velik del sveta od Južne in Severne Amerike do Azije in Avstralije. Foto: RTV SLO

    Alma Karlin na poštni znamki. Foto: Pošta Slovenije
    ” Alma Karlin sodi med največje popotnike vseh časov in čas je, da jo na zemljevid teh tudi umestimo,” je povedala kustosinja v pokrajinskem muzeju v Celju, Barbara Trnovec.
    Potovala je namreč sama, neprekinjeno osem let, in se v tem času preživljala s svojim delom. Njeno življenjsko pot med drugim osvetljuje razstava v Pokrajinskem muzeju Celje, kjer so na ogled številni predmeti, ki jih je prinesla s poti. Različne tkanine, pahljače in tudi okoli 500 razglednic, na katerih se v sencah izriše Almina podoba.
    “Verjamem, da je Almina zgodba nekaj, kar lahko vse nas navdihuje in pa nagovarja k različnim premislekom o sebi in svetu,” je povedala kustosinja.
    Alma Karlin je bila izjemen človek, zavezana iskanju resnice. V monografiji Neskončno potovanje Alme M. Karlin lahko razberemo, da je bila:
    1. največji popotnik vseh časov
    2. spoznamo njeno biografijo: življenje in delo; Potovanje je življenje – Življenje je potovanje.
    Kakšno je sporočilo Alme Karlin za današnji čas, ki ni lep, ampak poln razočaranj in strahu za zdravje?
    Življenjska zgodba Alme M. Karlin je danes toliko bolj pomembna. Nagovori nas k premisleku: znanje je najvišja vrednota; zato ga je pomembno deliti z ljudmi. Z življenjem je bila pripravljena plačati ceno, da je ostala zvesta sebi in resnici, zavezana je bila iskanju pravice. Nekajkrat je pokazala, da je pripravljena plačati z življenjem. Ko se srečamo z Almo Karlin, se srečamo s samimi seboj, in pomembno je, da ji damo možnost, da nas nagovori k premislekom.
    1813. leta se poroči s sinom kitajskega mandarina Xu Young Lunom, ki ga je v Angliji učila nemščine, on pa njo kitajščine, vendar se njuna zveza kaj hitro spreobrne v večni vir razočaranja. Alma je vse bolj zazrta v t. i. »višje« življenjske cilje, kot sta pridobivanje znanja in pisanje. Young Luna pa sta prežemala pragmatizem in praktična plat vsakdanjega življenja. Drug drugemu nista mogla postati tisto, o čemer sta sanjarila in kar sta pričakovala.
    Med Evropo in Kitajsko je ogromen, nepremostljiv prepad. Po njenem prepričanju imajo Kitajci in tudi Evropejci vsak svoje svetle in senčne plati, »tako svetloba kot sence so na Vzhodu in na Zahodu različne.« Alma je želela v življenju nekaj doseči, zato se loči in odide v Evropo. »Vsaka vez je okov, utež, ki zavira korak. Iz tega razloga je pot do vrha za žensko težja in napornejša, ker je praviloma bolj vezana na ljubezen in bolj lačna ljubezni. Moški se lažje osvobodi, lažje hodi sam, in zato je med velikimi svetovnimi imeni več moških kot žensk. Le kdor ne kroži okoli nikogar, je popolnoma svoboden. Visoka cena, ki jo je ženska redkokdaj pripravljena plačati …« Dobra, čista in plemenita umetnost, kot je sama zapisala, naj bi bila zdaj za Almo tista, ki bi ji namesto čutnih izkušenj prinašala »notranji mir in blago srečno veselje.« Umrla je 14. januarja 1950 v Pečovniku pri Celju; obubožana, bolna, zapuščena in zasmehovana. Danes pa smo priča obujanju zanimanja za njeno življenje in delo. Upodobljena je na poštni znamki, ima svoj strip, njeno ime najdemo v šolskih učbenikih, vse pogosteje pa je Alma Karlin številnim tudi zgled in navdih.
    V Azijo se je zaljubila že v Londonu
    Alma M. Karlin se je z azijsko kulturo srečala že pred prvo svetovno vojno v času bivanja v Londonu, kamor je iz Celja že kot najstnica pobegnila od doma oziroma od svoje mame. V Londonu je spoznala mlade Azijce – Japonce, Kitajce, Indijce – ki jih je učila evropskih jezikov, oni pa so ji predstavljali svoje kulture. Že takrat napiše stavek, ki si ga je Barbara Trnovec izbrala za naslov pričujoče postavitve: “Azija me je povsem uročila.” Očarana pa svetovna popotnica ni bila le nad azijsko kulturo, ampak tudi nad Azijci.
    Njeno osemletno potovanje je sledilo obdobju desetih let v Londonu, Oslu in Stockholmu. Ko je v času prve svetovne vojne živela v nevtralni Skandinaviji, je po besedah raziskovalke njenega življenja in dela sprejela odločitvi, ki sta usodno zaznamovali njeno nadaljnje življenje: da bo pisateljica ter da se bo odpravila na pot okoli sveta. Njen prvotni načrt je predvideval obisk Japonske, Kitajske in Indije, a se je pozneje povsem spremenil.
    Tako je Alma 24. novembra 1919 iz Celja namesto na Japonsko zaradi spleta okoliščin – pomanjkanja denarja ali ustreznih potrdil – najprej odpotovala v Peru. V Genovi si je kupila ladijsko vozovnico za perujsko pristanišče Molleando in ob tem razmišljala: “Če vse poti vodijo v Rim, me bodo slej ko prej pripeljale tudi na Japonsko,” je zapisala v potopisnem romanu Samotno potovanje.
    Iz Peruja jo je pot vodila v Panamo, ZDA, na Havaje, od tam pa končno na Japonsko, skozi Korejo na Kitajsko in tedanjo Formozo (Tajvan). Na Japonskem je ostala kar leto dni, od poletja 1922 do poletja 1923, izkaže pa se, da ji obisk omenjenih dežel predstavlja najsrečnejši del njenih potovanj. Korejo opiše kot deželo jutranje tišine, ki ji je vzbudila občutek doma, Kitajsko kot popotni paradiž, Formozo pa kot otok sanj, na katerem je, kot je zapisala, naletela na pravljičnega princa.
    Šest let je s seboj tvorila kipec skrivnostnega Li Tieguaija
    Med eksponati je razstavljen tudi skrivnostni kipec, ki ga je Alma večino potovanja okoli sveta nosila s seboj, mu pripisovala nadnaravne moči in mu posvetila roman Der Goetze (Malik). Kipec je dolgo veljal za izgubljenega, je povedala Barbara Trnovec, ki ga je odkrila v azijski zbirki, kamor je pomotoma zašel. Takoj je v njem prepoznala znamenit Almin kipec, ki predstavlja enega od osmih daoističnih nesmrtnikov. Po eni od teorij, naj bi bil kipec izdelan v Peruju, po drugi pa naj bi bil prenešen s Kitajske.
    V Alminem kovčku je poleg kipca našel prostor tudi slovar desetih jezikov, ki ga je napisala na roke, s seboj pa je nosila tudi pisalni stroj eriko. To po mnenju kustosinje priča o tem, kaj ji je bilo pomembno.
    Na razstavi je poleg kipca predstavljenih še več kot 100 drugih eksponatov, od miniaturnih predmetov, ki jih je Alma M. Karlin zbirala, japonskih lesorezov in lakiranih predmetov, pa vse do različnih tkanin, vrste pahljač in več kot 500 razglednic.
    Velik doprinos k razstavi je po besedah Barbare Trnovec katalog, v katerem so podrobneje predstavljeni predmeti. Nastal je v okviru raziskovalnega projekta Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji, v sodelovanju z oddelkom za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani in z mednarodnimi strokovnjaki.
    Večino predmetov je Alma pošiljala domov po pošti, nekaj pa jih je ob koncu poti v Celje prinesla tudi fizično – denimo dve kopiji z Nove Gvineje. Pogled na zagorelo in utrujeno popotnico z dvema kovčkoma in kopjema v rokah je med Celjani, od katerih je Alma skrivaj pričakovala veličasten sprejem, naletel le na začudene poglede, je pojasnila avtorica razstave. Tudi poznejši ogled njene zbirke je Alma opisala, kot da so tudi njo prišli gledat, “kot čudo, ki se ga splača videti”.
    “Danes nas lahko njena zgodba nagovarja k premisleku o sebi in svetu, saj tako pokončnih ljudi, zavezanih iskanju resnice, kot je bila ona, pač ni veliko,” je poudarila avtorica razstave, ki kljub temu ne želi, da bi se jo mitiziralo, “saj je bila tudi ona samo človek z vsemi svetlimi in temnimi platmi”.
    Letos se Alma predstavlja še na Dunaju
    Pokrajinski muzej Celje je v sodelovanju z Umetnostnozgodovinskim muzejem na Dunaju te dni postavil razstavo, posvečeno Almi M. Karlin. “Alma bo predstavljena kot celovita osebnost, kot nosilka vrednot, ki je ostala zvesta sebi tudi za ceno življenja, ter kot popotnica in vsestranska ustvarjalka,” je napovedala Barbara Trnovec.
    »V svojih delih sem hotela biti človek, kakršen sem bila, in da ne bi zniževala standarda v umetnosti, sem poskusila čim bolj dvigniti človeškega. Ah, moje hotenje je ostalo daleč pod mojo mejo ideala, toda želim, da me v mojih knjigah vidite takšno, kakršna pač sem, brez olepšavanj, brez strahopetnega prikrivanja slabosti,« je izjavila Alma. Zdaj je na nas, da poskušamo njeno drznost razumeti v njenem času, ob njenih sporočilih pa premisliti, kje lahko danes, tukaj in zdaj, naredimo še korak naprej za boljše razumevanje Zahoda in Vzhoda. Upanje, da se kdaj zrelo srečata, še živi!
    Zapisala: Maja Drolec
    Komenda

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.