Pisanja

Njen smeh me je spominjal na kotaleče se frnikole

Pred vami je NOVA – 26. kratka zgodba. Govori o tem, da nekaterih življenje ni  2+2=4 in o tem, da je med šefom in vodjo (lahko) ogromna razlika.

*********************************************************************************************************************************

Njen smeh me je spominjal na kotaleče se frnikole. Ljubek, iskriv in čist je odmeval po hodniku.
Milena je bila eno tako drobceno bitje, a če si ji znal in hotel prisluhniti, si kmalu ugotovil, da nosi v sebi veliko moč. Življenje ni bilo prijazno do nje. Bolan otrok, nemogoča tašča in mož, ki je bil voznik na mednarodni špediciji in ga včasih cele tedne ni bilo doma, so bile razmere, ki so jo prisilile, da pusti službo, za katero se je šolala, in si poišče delo nekje bližje doma. Da bi delala nočne izmene, ni več prišlo v poštev, saj je sin zahteval ogromno pozornosti in energije. Čez dan ga je vozila v varstvo – tašča ga ni hotela paziti. Čeprav ji je bilo naporno, ji je po drugi strani kar ustrezalo. Ji vsaj ni bila ničesar dolžna. Tašča ni bila takega mnenja. Nenazadnje so stanovali v njeni hiši.
V službi, za katero je bila res hvaležna, čeprav je bila slabše plačana, je bilo čedalje več dela. Kupi papirjev, knjiženja podatkov v evidence, ki jim ni bilo videti konca, lovljenje rokov na minute in slabi odnosi –  vse to ji je načenjalo živce. Trudila se je in ostajala celo po službi, vendar je redne nadure odklanjala, saj je morala po sina. Direktorici ni bilo prav, a je razumela njeno situacijo.
Milena ni nikoli napredovala .
Ko so druge pile kavo, je delala, ko so šle na malico, je sama, med urejanjem papirjev, grizljala jabolko, ki si ga je prinesla od doma, ko se je odobraval dopust, se je vedno prilagajala drugim, pa vendar se je nanjo ob napredovanjih vedno nekako pozabilo.
»Ah, Milena, ja. Pa saj ji ne morem dati kaj več, ker lahko napredujeta samo dva iz oddelka,« je slišala enkrat izpred vrat pisarne, ki jih je nekdo površno priprl. Skromna plača ji je zadostovala, kadar se je mož spomnil in ji nakazal nekaj evrov, da je lahko kupila hrano in plačala položnice. Pa varstvo, oblačila in obutev za malega. Sama je nosila čevlje, ki jih je dobila še v prejšnji službi. Bili so usnjeni in močni. Ko pa je mož čedalje redkeje prihajal domov in ga je morala vedno pogosteje klicati, naj za božjo voljo nakaže denar, se je njeno življenje začelo spreminjati v moro.
Tašča ji je vse pogosteje očitala, da je ona kriva, da njenega sina ni tako dolgo domov, ko pa je vendar okrog hiše toliko dela. Ona, reva, na stara leta ne zmore več postoriti toliko kot včasih, mladi pa so leni. Mileno so njena vsakodnevna zbadanja bolela in čutila je, da tole ne bo šlo več dolgo. A kam naj gre z bolnim otrokom? Sama? Norišnica v službi, delo doma, otrok … postajala je čedalje bolj suha in bledikava.
Nekega dne, po malici, ki to sploh ni bila,  je zbrala pogum in direktorici rekla, da bi bil morda že čas, da tudi njej dajo kakšen razred več pri napredovanjih, pa jo je ta pogledala, kot da je zaprosila za enoletni plačan dopust, in jo odpravila z obljubo, da bodo drugo leto pogledali, kaj se da narediti v tej smeri. Odšla je s sklonjeno glavo in tiho zaprla težka, v usnje oblečena vrata njene pisarne. Ni imela moči niti poguma, da bi jih zaloputnila.
A ko ji je nekega dne mož poslal sliko novega motorja, ki si ga je kupil v Franciji, na balanci pa sta bili obešeni dve čeladi, ji je bilo dovolj. Poklicala ga je, mu povedala, da se bo odselila, nato pa izključila telefon.
Naslednji dan je klicala svojega nekdanjega šefa, če jo vzame nazaj. Povedala mu je, v kakšni situaciji se je znašla in da tukaj enostavno ne zmore več. Obljubil ji je, da bo našel rešitev. Poznal je razlog, zakaj je takrat, nekaj let nazaj, odšla in celo vrnila službeno stanovanje. Bilo mu je žal. Nenazadnje je bila izšolana, nekajletne izkušnje pa tudi niso bile kar tako za v pozabo. Tako ji je nekega jutra sporočil, da imajo zanjo delovno mesto; če ji je prav, lahko dobi tudi majceno službeno stanovanje, da je sicer staro, pa vendar, in da naj sproži postopek odpovedi.
A ni šlo zlahka.
Nikoli ne bo pozabila reakcije direktorice, ki jo je šokirala. Da nima kaj za hodit stran! Kaj ne ve, da ne morejo brez nje? Kako je lahko tako nesramna, da odhaja sedaj, ko je toliko dela?! so bile le nekatere izjave, ki ji jih je povsem brezsramno vrgla v obraz. Tudi kolegice, s katerimi je delala v isti pisarni, so jo gledale naravnost zgroženo. Verjetno so se spraševale, kdo bo sedaj delal namesto njih.
Šlo je celo tako daleč, da je njen novi-stari direktor osebno klical direktorico in ji povedal, kar ji je šlo. Hlastala je za zrakom, saj ni mogla verjeti, da se ji je eno tako ničevo bitje upalo postaviti po robu, a na koncu je le popustila. S prisiljenim nasmehom na obrazu je izjavila, da ji dovoli takojšen odhod. Da menda razume njeno težko situacijo in da ona je vedno zagovarjala dobre kolegialne odnose. Ker ona je rojena za vodjo. In ona ve, kako se dela z ljudmi.

 

4 komentarji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.