Pisanja

Stal je pred križiščem

Pred vami je NOVA – 27. kratka zgodba. Tokrat malo drugačna – gozdarska. Pa je res? Presodite sami.

*********************************************************************************************************************************

Stal je pred križiščem in čakal rdečega golfa, ki se je približeval z leve. Slabo je ocenil njegovo hitrost, saj bi brez težav prečkal regionalko, tako pa je stal in stal, da je končno pripeljal do njega, nato pa dal smerokaz za desno.

Globoko je zavzdihnil in ga opazoval v vzvratnem ogledalu kako se oddaljuje. Ko je bil le še majhna rdeča pika, je dal v prvo in zapeljal preko ravne asfaltne ceste naravnost v gozd. Začutil je, da so kolesa zapeljala na razmočen teren, zato je obstal. Ni vedel, naj sploh nadaljuje pot z avtom.

Da, za nošnjo je bil tovor pretežek.

Počasi je nadaljeval z vožnjo in pazil na luže, ki so bile pravi mali, zahrbtni tolmuni. Korenine, ki so brezsramno prečkale gozdno cesto so dvigovale vozilo, da je poskočilo vsakič, ko je nato spet zdrsnil z njih. Enkrat se je nagnilo na levo, drugič je zapeljal povsem na rob in zazdelo se mu je, da ga bo zdaj, zdaj obrnilo na desni bok. Ni vedel kaj bo naredil, če pride do tega. Po milimetrih je lezel naprej, zadrževal sapo in ko mu je uspelo spet poravnati svojega dusterja, se je ustavil in dal v prosti tek.

Kaj vraga mu je bilo treba tega!

Dež je ponehal. Segel je po cigareti in si jo prižgal z vžigalnikom na katerem je bila slika gole ženske. Globoko je potegnil vase in si obljubil, kot že tolikokrat, da bo ta zadnja. Spustil je šipo, da je dim potegnilo čez rob, preko strehe. V vzvratnem ogledalu je videl silhueto velike črne plastike s katero je obložil prtljažnik. Nasmehnil se je. Kdaj je to nazadnje počel? Pravzaprav lani, točno ob takem času, samo, da je bil takrat dan lep in sončen, čeprav skoraj prehladen za oktober.

Zaropotalo je in glavo je refleksno potegnil med ramena.

Na streho je padla odmrla veja, ki se jo je veter odločil sklatiti z vrha krošnje starega hrasta pod katerim je stal.

Ugasnil je motor in odprl vrata. Visok gojzar se je pogreznil v blato skoraj do roba. Odskočil je, a s tem ničesar izboljšal, le še z drugo nogo je začofotal v rjavo brozgo.

»Prekleto!«

S strehe je dvignil vejo, ki je bila, glede na hrup, ki ga je povzročila, pravzaprav majhna in k sreči ni povzročila nobene škode. Zagnal jo je ob rob, da se je, vsa prhla in razmočena, dobesedno razdrobila. Še enkrat je potegnil cigareto in se zazrl za dimom v nebo, ki je kukalo iznad oranžno obarvanih krošenj. Na čelo mu je kapnila debela kaplja. Čik je potisnil v vodno kotanjo, ki se je izoblikovala v blatni kolesnici, ko mu je potegnilo, da s takimi, od blata obteženimi čevlji, ne more več nazaj v avto. Jezil se je nase, da ni vzel s sabo gumijastih škornjev, a jih je v jutranji naglici pozabil v garaži. Ne, s takimi ne more v avto.

S strani se je usedel na sedež in si poskušal sezuti gojzar. Med prsti mu je zagomazelo hladno blato, ampak tam nekje mora biti vezalka, si je mislil. Končno jo je otipal in potegnil, a se je zapacan vozel vdal šele po drugem poskusu. Čevelj je odložil ob prag vozila in boso nogo povlekel v notranjost. Z drugim gojzarjem je šlo lažje. Zadovoljen je obsedel, ko se je zavedel, da sta čevlja ostala zunaj.

»Jebemuboga!«

Smisel za logistiko ga je očitno pustil na cedilu. Zagrabil je oba čevlja, ju potolkel ob prag avta in ju nato preko volana, nadvse pazljivo, prenesel na drugo stran kabine, ter ju na rahlo odložil na gumijasto predlogo, pred sovoznikovim sedežem. Najraje bi odšel nazaj domov, a velikanska črna vreča ga je opomnila, da ne more ždeti v avtu še en dan.

Zagnal je motor in nadaljeval z vožnjo. Nekdo je na kolesnice navozil zdrobljene ostanke salonitnih plošč, kar ga je ujezilo, a vožnja je zaradi njih postala znosnejša. Končno je pripeljal do jase, ki je očitno nastala zaradi tega, ker se je nekomu zdelo pametno, da poseka vse kar je stalo pokonci. Ugasnil je avto, katerega šipe so bile dodobra orošene, in se po kratkem razmisleku povlekel na sovoznikov sedež. Križ ga je opomnil, da se še ni pozdravil.  Nataknil si je gojzarje in izstopil.

S pogledom je dvakrat preletel travnato čistino, polno starih smrekovih štorov. Nikjer nikogar.

Prijel je za kljuko prtljažnega prostora in stisnil, da je škljocnilo. Udrena šoja je gozdnim prebivalcem najavila prihod vsiljivca. Vrata je najprej zgolj priprl in gledal ali se ni vreča nemara nagnila. Ni želel, da se mu skotali pod noge, ker je sam ne bi mogel dvigniti. Tudi tega ni želel, da bi se vsebina raztreščila po tleh. Počasi je le šlo. Najprej je potegnil na plano kovinsko vedro in kramp, nato pa se zravnal in se ob pogledu na vsebino prtljažnika vprašal, če bo zmogel.

 

3 komentarji

  • Anonimno

    EJ, a vidiš ko še kar nimam FB in ne vem kaj se govori med ljudmi 🙁 ! Če nimaš fb – tako rekoč ne obstajaš!

    Če so bila dobra namigovanja ………, boš dobila navdih, da nadaljuješ zgodbo …..!

    Fajn pišeš, začni pisat roman……!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.