Pisanja

Aua!

Pred vami je NOVA – 28. kratka zgodba. Bolečina, vonj po bencinu, spomini …

*********************************************************************************************************************************

»Aua! Madona, no!«

Ko se je premaknila je z glavo butnila ob kovinsko cev. Kako dolgo je že ležala pod tem avtom? Ni vedela kaj sploh še naj naredi.

Desno roko je počasi potegnila pred obraz in se zgrozila. Kljub temu, da so bili njeni nohti kratki in pobarvani z živo rdečo barvo, so se jasno videli črni robovi umazanije. Pomigala je s prsti in za hip se ji je zazdelo, da se ti mali črni meseci norčujejo iz nje.

V žepu ji je zazvonil telefon. Že petič. Verjetno se bo kmalu spraznil, je pomislila. Zjutraj je namreč ugotovila, da ga sploh ni dala polnit. Mudilo se ji je. Zjutraj. Niti za kavo si ni vzela časa. Štiri ure spanja so bile čisto premalo in bila je še vsa kremežljava in z neznosnim glavobolom. A, ob spominu na preteklo noč se ji je na usta prikradel nasmeh. Bilo je hrupno. Bilo je noro. Bilo je seksi. Bilo je lahkomiselno, a neznansko vznemirljivo. Bilo je … Vredno? V to zdajle ni bila povsem prepričana.

Pogledala je navzgor, naravnost v drobovje vozila, ravno ko ji je na čelo kapnila nesramna debela kaplja nečesa nagnusnega. »Fak!« Avtomatsko je obrnila glavo in kaplja je začela polzeti proti korenu nosu in resno grozila, da se ji zlije v očesni kotiček. Še pravi čas si jo je obrisala z umazanim, natrganim rokavom in pomislila, da si je verjetno pravkar le še bolj umazala obraz. Zjutraj ni bilo časa za make up. Klinc ga gleda.

Začutila je rahel piš, ki ji je pod nos prinesel vonj po bencinu. Dvignilo ji je želodec, a je hkrati začutila neizmerno željo po cigareti.

Sinoči je preveč kadila. Spomnila se je, kako jezna je bila mama vsakič, ko je domov prišla vsa smrdeča po cigaretnem dimu. »Še koža ti smrdi! In lasje!« jo je ozmerjala, in imela je prav. Ležati na smrdečih laseh je bilo ogabno, a ponoči ni bilo časa, niti volje, za umivanje. Je pa zato zjutraj vedno najprej odtavala pod tuš in si jih dobro našamponirala, da so ji zadišali po vanilji ali sivki. Razen danes, ko ni imela časa in si jih je spela v čop, ki jo je že prav pošteno tiščal v zatilje. Privzdignila je glavo, od bolečine zaprla oči, in si ga potegnila na stran. Gumico je razrahljala in preklela debel vozel, ki je le še slabšal stanje.

Kdaj bo tole mimo?!

Oče se ni nikoli jezil nanjo. Kako bi se le – tudi sam je bil strasten kadilec. Včasih je bil dovolj le pogled in že minuto kasneje sta se dobila za garažo in drug drugemu prižigala cigareto. Rada ga je imela – starega. Vedno je bil v modrem pajacu, vedno je kaj počel. In vedno je dišal po motornem olju. Verjetno je zato ravno zdajle pomislila nanj. Koliko let je od kar je umrl? Šest? Osem? Kdaj sem bila na zadnje na njegovem grobu?

Ana je skrbela za grob, sama pa je le kdaj pa kdaj šla tja in namesto sveče prižgala cigareto.

Čedalje bolj se ji je dremalo. Naporna noč, premalo spanja, vonj po bencinu … Veke so postajale vse težje in težje. Ne smem zaspati! Ne smem … Ne …

»Marta! Cel dopoldan si že spodaj! Stranka pride ob desetih po avto.«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.