Fotostorming DOMA
Pozdravljeni nazaj doma, dopustniki, pohodniki, popotniki…
A, ni doma najlepše? Ne, ta stavek sploh ne rabi imeti vprašaja na koncu, saj je vprašanje retorično, kot le kakšno. Je pa zanimivo, kako se velikost doma spreminja. Ste kdaj opazili ta efekt? Ko se pozimi premražena in s komaj še odprtimi očmi, vsa zaspana, vračam iz službe, vem da sem doma, ko me objame toplota in tisti čisto specifičen vonj. Ko te ne moti niti dejstvo, da se ponavadi v predsobi drenja kup čevljev, vlažnih dežnikov in po možnosti še kakšen kopanja potreben pes. Ko se vračam iz tujine mi je jasno, da sem prišla domov, tisti trenutek, ko kolo zapelje v luknjo na cesti. Se pravi kakšnih 5 metrov od mejne črte. In kdaj je začutil željo po biti doma nedavno preminuli Neil Armstrong? Najbrž tisti trenutek, ko je zagledal gnečo v vesolju in mu je postalo jasno, da je parkirišče na Luni zasedeno.
Ja, obožujem svoj dom, poln meni najdražjih ljudi, ko stiski dlani, objemi in poljubi kar tako, brez posebnega razloga, dajejo občutek varnosti, domačnosti. Ko brez zadrege položiš utrujene noge na mizico pred sabo, ko si kavo skuhaš kar v spodnjicah in še razmišljaš kateri moderc bo pasal k bluzi, ki jo nameravaš šele obleči, ko oddrviš v pralnico, da bi obesil perilo, pa ugotoviš, da ga je obesila že mama, ko tvoj kar za mizo podere kupček in na tvoj ogorčeni pogled odgovori: “Kaj? Saj smo doma!”
“Doma” naj bo tista milozvočna beseda, ki bi vsem pomenila največ. Zavetje, varnost, toplino, pripadnost, druženje…
Sem imela pred časom možnost biti zraven, ko so bili odkriti begunci iz Afganistana. Obupno fantastična scena za fotografiranje. Mnogo preveč nog v težkih službenih čevljih, ob katerih so ležerno slonele cevi avtomatskih pušk, med njimi pa na kolenih klečeči begunci, s čelom na tleh. Nastavim aparat, izostrim in takrat nekdo od njih dvigne glavo in usmeri pogled naravnost vame – točno vame, kot bi vedel, kaj nameravam narediti. Tisti mali vražič na desni rami mi pravi – Svetovno! Pritisni! Pritisni že tisti prekleti gumb! – in tisti angelček na levi reče – Vanja!! Kako si lahko taka svinja?! Aparat se začenja počasi spuščati in osramočena se obrnem, z mislijo, kaj vse so ti ljudje dali skozi, preden so prišli do nas, kaj vse so pustili doma, koga vse so pustili doma…
Dobrodošli nazaj doma.
