Ni več izgovora
Nič pametnega še nisem napisala pa je za nami že dober teden novega leta. Nobene zaobljube, ki jih načeloma itak ne maram, nobenega plana, premlevanja za nazaj kako je bilo in kako bi lahko bilo… Ok, bila sem pridna – (še ena) šola je za mano, kar za moja leta sploh ni tako mali dosežek, otroci so na faksu in si utirajo svojo pot, jaz pa sem obsedela zadovoljna v fotelju s knjigo v rokah. Še vedno kar ne morem verjet, da nimam kakšne nujne obveznosti, da me ne lovijo roki, da mi ni treba… Ne, obrnem list, pogledam smrečico, ki še vedno stoji v dnevni sobi in se v njenih okraskih lesketa plamen kamina, srknem portovec, ki ga je moj dragi prinesel direktno iz Porta in si mislim – srečna sem. Ampak tam nekje v globini, tam nekje v zadnjem kotičku je zopet plamenček, ki hoče na plano. Nekaj moraš početi, ustvariti! Daj vsaj kaj napiši! Liza-se-mi-zdi (moja nova pesniška junakinja) čaka na novo dogodivščino, LiliLuli bo dobila sestrico (morda bratca in morda celo očeta), haikuji zadnje dni prednjačijo a, glede na moj karakter, postajajo aforizmi … predvsem pa – pri pisanju ne gre nič na silo. Ne gre. Lahko se usedeš pred prazen list papirja in zreš vanj celo popoldne ne da bi napisal en stavek. Ampak tu je še ena moja ljubezen – fotografija. Včeraj sem si kupila objektiv, ki sem si ga potihem želela že … pa zanj enostavno nisem imela poguma. Žiga je rekel: Nimaš kaj sfalit, pa sem si ga kupila. Od strašno simpatičnega človeka – in zardela do ušes, ko sem doma gledala njegov portfolio na 500x (Aleš Zdesar). Moj bog kakšne fotografije! Res je velika prednost, če delaš v Triglavskem narodnem parku, saj so fantastični motivi na vsakem koraku. Zaprt med štiri stene pač ne moreš ustvariti kaj prida fotke, mar ne. No, ne delam ravno v foto studiu 😉 Ampak naj mi to ne bo več izgovor. Treba je dvigniti rit in se odpravit ven. Dnevi se bodo sedaj le še daljšali in ni vrag, da ne bi kmalu ustvarila kaj pametnega, ker tole zadnje čase je izpod kritike.
Pa vi? Kaj boste pa vi počeli v novem letu?
