Nekaj časa nazaj sem se ubadala z idejo, kako malčkom na razumljiv način razložiti tiste, hudo zapletene, besede iz sveta odraslih. Nastalo je nekaj bolj ali manj posrečenih pesmi. No, konec koncev, koliko pa je besed v svetu otrok ali, bog ne daj, najstnikov, o katerih odrasli nimamo najmanjšega pojma? Pa, da ne bi sedaj o kraticah v stilu BFF, LOL… Kako otroku razložiti pomen besede "relativno"?   KAKOR KDAJ JE MAJHNO RES MAJHNO IN NIKDAR VELIKO? JE NEJKA RES MALA – ALI PA MAJHEN JE NJEN NOV BALON? TOREJ JE NEJKA VELIKA – ALI PA VELIK ZARES JE PAČ – SLON?! MORDA PA NI VELIK, MORDA JE VISOK? IN ČE GLEDAŠ OD ZADAJ, MORDA JE…

  Nekega dne, ko me je prijelo nekaj napisati, sem povprašala svojo, takrat malo, hčerkico:   “Daj, povej mi, o čem naj napišem pesem.” “Kako ti naj povem? A, naslov, al´kako?” “Ja, povej mi stavek, ki mi bo naslov pesmice.” “Škrati, ki živijo v barvah.”   Omg….   In nekega drugega dne, pridem jaz s podobnim vprašanjem in ona meni:   “Papagaj, ki bil je slep.”   No, od takrat naprej je ne sprašujem več 😉  

No, pa je za mano – intervju na Radiu Sora – Kulturni vsakdan. Moram reči, da so se mi hlače neprimerno manj tresle, kot pri mojem prvem intervjuju, ko na koncu nisem imela pojma kaj sem sploh govorila 😉  Ga. Milena Miklavčič – hvala. 

Pozdravljeni.  V junijski številki Cicibana, te čudovite revije za otroke, sta objavljeni tudi dve moji uganki. Mali, simpatični, navihani.   DVIGNE UŠESA, SE V TEMO ZAZRE, MALO POVOHA IN LAJAT' ZAČNE.   PRED SONČNO SVETLOBO V TEMI SE SKRIVA, NA TRAVNIKU HRIBČKE IZ ZEMLJE PORIVA.   Težko?  😉  

Na izid čaka čudovita knjiga, namenjena najmlajšim in vsem tistim, ki se bojijo teme. Knjiga je zbirka pesmi in ugank, napisanih ritmično, poučno, zabavno in nadvse nežno, saj so nežne otroške dušice še kako občutljive na besede. Pregnale bodo strahove, posušile kakšno solzico in povedale otrokom, da je tema pravzaprav ena čisto fina reč, ker soba v temí je ravno takšna, kot takrat, ko luč gori. Knjiga bo od prve do zadnje strani bogato ilustrirana s čarobnimi risbami priznane ilustratorke Mojce Fo,ki ji je uspelo predstaviti moje besede in misli na neponovljiv način in popeljati želje prav tja na zvezdno nebo.

Pesmi pišem že od malega. Najprej se pojavi ideja, en stavek, skupek misli, celo sanj – kar tako, iz nič in hrumijo iz glave in srca s takšno silo, da jih včasih, v tisti prvi nuji, načečkam kar na papirnato servieto, med tem, ko v kavarni pijem kavo. In potem komaj čakam, da pridem domov in zadevo dokončam, ker energija je takšna, da jemlje dih. Najraje ustvarjam doma. Obožujem svoj dom – topel in poln meni najljubših ljudi. Poln objemov in poljubov in stiskov dlani… kar tako, brez razloga, ker za take reči ni potrebno imeti rojstnega dne ali praznovati obletnico. In če še zunaj pada dež, je to balzam…