Enkrat je treba začeti
In danes je ta dan!
Že cel teden razmišljam, kako izkoristiti Vanjino ponudbo in tu in tam skočiti na njeno stran… pravzaprav na stran, ki jo ponuja na izposojo. Izziv je pravi, volja tudi, idej kar nekaj … ampak začeti … KAKO?
Verjetno bi morala najprej povedati kaj o sebi. In ker me zadnje tedne spet grabi tisti nemir, naj bo tole (pravzaprav stara »finta«, ki sem jo spesnila za zloženko ob otvoritvi moje prve samostojne razstave v Laškem, februarja 2011):
Sem otrok sveta. Nepoboljšljiva potepinka. Nemir me vedno znova potegne stran od ustaljenih poti, nekam daleč, kjer nikoli ne veš, kako se bo naredil dan.
In zmeraj težje je priti nazaj, ujeti vsakdan in zaživeti rutino … Zato morda nekoč nekje ostanem!
Do takrat pa lovim delčke barv, ritmov in čustev, ki jih doživljam na svojih poteh in jih poskušam sestaviti v … naj bo tokrat tukaj, na Vanjini »strani na posojo«.
Štrudel za popotnike bom enkrat pekla tule:
Naslov za vročanje pošte bom enkrat imela tule:
Prvo franšizo za štrudle verjetno enkrat odpremo… no, se še ne morem odločiti, mogoče vam odgovor zaupam v katerem od bodočih zapisov…
Ampak to sploh še ni vse, samo najprej mi je padlo na pamet …
Lara
