Stran na posojo

Opcije

Papirji, ki so se nabrali čez teden. Handover katerega čas se bliza vedno bolj. Stvari me priganjajo. V bistvu je to dobro. Saj pomeni, da gre čas hitro. A ni vedno tako. Včasih to pomeni, da je zasičenost vseh obveznosti ogromna. Ali nismo vsi enaki. Včasih enostavno pridemo do tega, da nam je vsega dovolj. Vsega? Česa? Obvez!! Moraš, moram, takoj, še prej, sedaj, zamujaš… pa kdo te plača, da se mi vrtiš po glavi v tako radikalni obliki. Pusti me pri miru. Cel teden se napenjam. In si skoraj ne vzamem casa niti za razmislek. Dialog s svojo življenjsko sopotnico sem zanemaril. Samo jamram. Kdaj bom šel domov? Kdaj bom ob tebi? Kdaj bo konec tega? Ne vem ali si bolj želim proč od tukaj ali nazaj k družini. No! No! To pa je neumnost. Seveda si bolj želim k družini kot pa proč od tukaj. Imam službo. Plačajo me. Čakajo me trije meseci dopusta z družino. Če mi bo dolgčas se bo zdelo kot, da traja celo večnost. Jakajpaše, ko se obrnem nazaj v dolgčas opazim, de je šel mimo kot burja v zimskih dneh. Kot besede Dostojevskega, Življenje je pogled skozi okno. Nihilizem? Morda! Resnica? Sigurno! Stvari se morajo dogajati. Dnevi morajo biti polni. Polni intenzivnega počitka. Intenzivnega ukvarjanja s seboj in drugimi. Samo, če se v pravšnji meri ukvarjam s samim seboj sem lahko prijeten za svojo okolico. Preveč, me naredi egocentričnega, premalo pa za dolgočasneža. Kje je mera sam ne morem določiti. To presoja okolica. Moja želja je, da bi bil zadovoljen v družbi in se zato s tem ukvarjam več kot je morda normalno. Zame je normalno, za nekoga ni. Nekdo o tem niti ne razmišlja. Nekdo ignorira. Nekdo ne ve o čem govorim. Kako se ukvarjam s samim seboj. Ne mislim na striženje nohtov in las. Niti na osnovno higieno. Tokrat je bolj pomembna duševna higiena. Od časa do časa moram nekaj ustvarjati. Pišem. To je koristno. Izza ušesa pa mali škrat z vilami v rokah kriči, lezi na kauc in prižgi televizijo. Izza drugega ušesa tip v beli halji s frizbijem nad glavo vztrajno šepeta: naredi službene papirje.

Med njima pa zmeda. Elektrika skače malo v minus malo v plus. Power supply je obremenjen. Osredotočim se na upor. Če bi se prikljucil na Ohmmeter bi najbrž pokazal, da je krog odprt in upor neskončen. Nekje so bile veze prekinjene. Nekdo je potegnil za sklopko. Kdo? Kdaj? Sam! Še pol dneva naj bo sklopka dol. Današnje dopoldne naj gre k vragu kot je šlo jutro. Dan si bo zaslužil ime popoldan. Sedel bom za papirje in odgovoril na vseh sto vprašanj, ki mi jih postavlja nekakšen klasifikacijski zavod iz nekakšne skandinavijske države. Kje so našli mene? Hmm, morda sem pa jaz zadnji, ki sem jim dolžen vse te odgovore. Pa pustite me na miru. Dela imam preveč. Česar se dotaknem se razpade. Vi pa mi hočete dopovedati, da moram opaziti kuharja, ki kuha v natikačih in vam pisati kako to doživljam in kaj bi naredil, da bi to preprečil in kaj se bo zgodilo, če se mu na noge preko natikačev zlije vroče olje. Kaj za vraga. Nič. Opeklo ga bo in tega ne bo več počel. Pa če jaz to napisem 100 ali 100enkrat bo nekdo nekje še vedno sam sebe s kladivom po prstih. Jasno mi je, zavarovalnica bo plačala za škodo, če si jaz kaj naredim, če sem pred tem odgovoril na vprašanja, ki mi jih neki skandinavec postalvja. Najraje bi mu odgovoril, da smo se potopili medtem, ko sem reševal njegove zagonetke.
Odštevam. Od dne ko sem začel odštevati se je čas ustavil. Na kopno nisem stopil tri mesece. Ponoči se zbujam vse bolj pogosto. Ali so to podtalne vode? Sigurno. Ali pa je to samo železna kletka na kateri sem se znašel. Zakaj sem že tu? Ah ja, nekoč davno sem želel v avanturo. In potem je železna kletka postala železna srajca. Navada! In sedaj je edina avantura, ki je še ostala od vsega skupaj, priti proč od tod. 20 let morja. Več? Ja več. Koliko več? Preveč je že 20, saj sploh ni važno.
Kaj pa doma? Aaaa, to pa je drugo. Tri mesece dopusta. Kdo pa še ima to? Kdo? Ah, se mi je zazdelo, de se je nekdo javil, sorry. Poletje je primerno za v hribe. Še najbolj med tednom. Ko na cesti ni gužve in se z avtom hitro prebiješ do naslova. Najbolje je, da pot poznaš. Lepo je iti tudi v neznano. Zadnje čase so tej izleti v neznano malo drugačni kot so bili nekoč. Potrudil se bom, da jih vrnem v stare tire. Kar nekajkrat se nam je zgodilo, da smo sli v neznano potem pa… preracunavam, sto metrov nato zavij levo, preračunavam. Ma molči! Kako lahko preračunavaš, če stalno nekaj govoriš. Ustavi se, razmisli, preračunaj in povej kaj misliš. Včasih sem sam preračunaval in vem kaj govorim, razen kakšne kletvice, nisem rekel nič. A vedno se je končalo, da sem bil z ugodnim nasmeškom in polnim trebuhom na poznani poti nazaj proti domu. Ob meni torbica v njej moj spremljevalec, ki je osvetlitve v barvah ali črnobeli tehniki zabelezil. Avto je bil eno samo veselje. Moj letnik. Sicer italijanskega pedigreja. Ultimativna igračka za odraslega moškega. Žival z značajem. Veselje v voznji. Velikorat je bil cilj zanemarjen v korist užitka poti. In vse to zaslužneo. Zasluženo na železni kletki. Pot skozi čas. Pot. Pot skozi življenje. Pot na vročih gumah in ogromno konjih. Srce utripa počasneje. Prsti pečejo, a je trenutek tako prijeten, da ga je treba usmeriti v nedeljsko poldne.
Zakaj sedaj tresem z glavo? Spomnil sem se na kuharja. Stresel sem najbrž zato, da bi njega stresel iz misli. Ali sem lačen? Ne nisem. Res? Seveda sem lačen. Ali sem lačen toliko, da bom šel sedaj na kosilo. Ooo ne, to pa ne. Šel bom ob času, ko sem siguren, da mi ga ne bo treba srečati. Morda mi bo bolj teknilo. Utopija. Takrat bom šel samo, da ga ne bi spet napadel, da moja 12 letna hči ve kdaj je krompir skuhan. On pa mi vsakič in drugič spet postreže na pol surovega. In za to dobi plačo. Za to bi moral dobiti batine. Z gorjačo po rebrih. On in tisti on, ki ga je poslal v tako službo, ki ji ni kos.
Na pa sem spet s hitrejsim utripm. In srcem v grlu. Najbolje da sedem na stran, spijem kozarec vode in se umirim. Pomislim na dopust in september, ko se bodo trume nesrečnezev vrnile domov in bodo plaže samo zame in moje otroke. Za mojo ljubezen, njihovo mamo. Za naše duše. Do takrat se bomo gužvali. Do takrat bomo pobegnili med sence visokih listavcev, ki v vetru tako lepo šelestijo. Sem in tja, kdaj pa kdaj. Ostale dni bomo uživali v senci eden drugega. Med pregretimi telesi turistov ob vonju krem s faktorjem. Enkrat na plazi za hišo, drugič na drugi pred hišo. Julij in avgust sta lepa. A gospa jesen bo spet brez mene. Ne bom slišal zdrobljenega listja v jesenskem gozdu, pod svojimi nogami. Ne bom videl ruja in njegovih barv ognjenih zubljev. Takrat bom že razmišljal o zimskih radostih na belih planjavah. Letos brez sina v nahrbtniku.
Kako se vrtijo kolesa po asfaltu življenja. Leto bo naokoli pod belo kičasto jelko z bakrenimi obeski. A je to tema, ki se ji bom posvetil, ko bo čas.
Zunaj je vroče. Sedim v le toliko sence, da lahko vidim, da se moj kaktus pripravlja za nove štiri cvetove. Ali jih bo doma ponovil? Ali bo doma razveselil mojo sopotnico? Ali bo zaslužil pozornost posebnih ljudi, ki opazijo moj trud in mojo ljubezen do cvetja? Seveda bo. Midva sva tenutno najbližja prijatelja. In oba se tega zavedva, jaz mu dam vodo za življenje on meni vodo za dušo. Še malo potrpi rožica moja. In dnevi bodo v druzbi nama posebnih ljudi veliko lepši.
Nedelja bo prehitro mimo!

MARKO

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.