Mala črna zgodba

Mala črna zgodba

Nič ni bolj hladnega od ustja pištole na goli koži.

Stal je v kotu sobe, skrit pred radovednimi pogledi, skrit pred svetom, ki ga je želel raztrgati, skrit pred odsevom v steklu.

»Danes bom pritisnil. Da, danes bom pritisnil,« se je prepričeval.

Polnil in praznil je pištolo. Z nabojem v cevi se je sprehajal po zakajenem uradu, dvignil roko počasi proti glavi in jo spet hitro spustil. Sesedel se je na stol. Previdno je izvlekel nabojnik, še previdneje repetiral. Naboj je izskočil, v širokem loku preletel prostor in se zakotalil po umazanem podu. Zunaj je sijalo črno sonce.

…

Spet pri oknu. Pištola na sencih. Okrogel hlad se mu je zarezal v kožo.

»Je polna? Sem repetiral?«

Samo rahel stisk in sonce bo spet rumeno.

Tišino je pretrgal predirljiv zvonec telefona. Roka se je spuščala, prst je še kar naprej pritiskal na sprožilec. Zvonec in silovita detonacija sprožene pištole sta v majhnem prostoru povzročila kaos. Pištola mu je padla iz rok, ko je začutil, da ga je naboj oplazil po nogi. Prestreljena miza, vonj po smodniku, ples telefona …

Noge so mu popustile. Padel je v stol. Tema pred očmi. S tresočo se roko je poiskal slušalko. Srce mu je razbijalo kot noro.

»Jaaa?«

»Ati, jaz sem.«

Bila je starejša hčerka, njegova ljubljenka, ki ne more razumeti, zakaj ji nič več ne bere pravljic.

»Kaj je? Kaj bi rada?« je izdavil z razklanim glasom.

»Nič, ati. Samo tako sem poklicala. Da vidim, kako si.«

Pomladno sonce, ki je lovilo še zadnje ostanke snega in ledu na strehah, ga je božalo po licih in sušilo solze, ki so se mu brezglasno kotrljale po licih.

Štefan