Ko vidim nekaj takega, me najprej zgrabi bes in malo kasneje žalost. Pa kje ti je srce, da delaš takšen strat!? Če mi ostane kos kruha, ga zavijem v prtiček in ga nesem domov. Ali ga kasneje pojem sama ali pa ga dam psu. Ampak vzeti tri kose kruha in jih pustiti nedotaknjene … no, to pa meji že na objestnost. Res bi rada videla to osebo. Po vsej verjetnosti bi bil njen komentar – saj sem ga plačal.   Pa tako polna usta so nas o tem kako ljudje nimajo več niti za kruh, da je kriza, da država ne naredi nič za ljudi in vse kar je še…

Včeraj sem vzela s sabo na sprehod Lune fotoaparat. Sosedje so že navajeni, da "težim" naokoli z aparatom, tako, da mi ni več neprijetno, ko koga srečam 😉 Sledi v snegu me vedno znova fascinirajo. Koliko življenja, koliko različnih korakov, skokov in koliko boja za preživetje se skriva v njih. V travi vsega tega preprosto ne opazimo. Objektiva še nisem nagruntala, malo me matra ostrenje, ampak mislim, da so fotke kar ok. Barve, odtenki in sence pa so v snegu in zahajajočem soncu seveda zgodba zase.     

Pa je le prispel – moj novi objektiv Canon 24-105mm L IS USM. Če primerjate fotografijo, ki sem jo posnela, ko sem prejela fotoaparat in tole sedaj lahko vidite, da je vmes preteklo kar neka časa. Me je bilo že malo strah – kaj pa če ga ne bo, kaj če so naju nat**** Ampak, sedaj je tu in resno moram pljunit v roke in naštudirat tole mojo novo kombinacijo 7D in 24-105. Pa še ena preko 1. makro obročka. Iz roke – eh, lenoba pač 😉