Igra angela

To poletje sem si na dopust vzela drugačno branje. Priznam – najraje imam lahkotno zabavne zgodbe z obveznim hapiendom, a tokrat ni bilo tako. In ni mi žal.
Prebrala sem delo Carlosa Ruiza Zafona – Igra angela. Tule vam navajam nekaj zanimivih citatov:

"Veliko stvari veste, gospod Corelli."
"Dovolj, da vem, da bi vas rad bolje spoznal in postal vaš prijatelj. Mislim, da nimate veliko prijateljev. Tudi jaz ne. Ne verjamem v ljudi, ki mislijo, da imajo veliko prijateljev. To je znak, da drugih ne poznajo."

"Običajno je tako, da več ko ima nekdo daru, bolj dvomi o tem, ali ga ima," sem rekel. "In obratno."

 "Slabe ideje nikoli ne pridejo same."

"Pravičnost je odvisna od zornega kota gledanja, ni univerzalna vrednota. Ne bom hlinil žalosti, ki je ne čutim, in predvidevam, da vi tudi ne, pa če se še tako trudite. Če pa želite, ju lahko počastiva z minuto molka."
"Ne bo treba."
"Seveda ne. Treba je le takrat, kadar nimamo česa pomembnega povedati. Molk stori, da se celo butci za minuto zdijo pametni."

"Tekme ne dobiš, če brcneš žogo z igrišča."

"Nemogoče je preživeti v stanju trajajoče resničnosti, vsaj za človeka. Velik del našega življenja presanjamo, še posebno, kadar smo budni. Kot pravim, preprosta biologija."

"Na naši življenjski poti ni ničesar, česar ne bi vedeli, še preden se nanjo podamo. V življenju se ne naučimo ničesar pomembnega, le spominjamo se."

"Le zakaj tisti, ki nima nič povedati, to počne na najbolj izumetničen in pedanten način, kot je mogoče?"