Emocionalno delo

Nekaj dni nazaj sem, po nekem popoldanskem ogledu filma, ki ga je izbral moj dragi – kar pomeni veliko streljanja, krvi…., enostavno morala vso stvar uravnotežiti z ogledom filma Prevzetnost in pristranost ( Pride and Prejudice ). Fantastična angleška komedija po knjižni predlogi Jane Austen, ki smo si  jo domače ženske ogledale že x-krat, nas vedno znova nasmeji in spravi v dobro voljo.  Prav posebej zabavna je scena pri večerji, ko Mr. Collins razlaga, kako v naprej naštudirane ima komplimente, ki jih nato premišljeno deli okolici. Seveda je ob tem prepričan, da to počne na kar najbolj naraven način in da še nihče ni pogruntal, da pravzaprav blefira.  Ne gre omenjati, da se njegova »pristnost« opazi z vesolja 😉 kar je vir zabave pri ostalih članih družine.

Ste morda tudi vi opazili, kako prijazne sčasoma postajajo trgovke? Ženska v TUŠu sključena zlaga konzerve na spodnjo polico regala, a nas pozdravi, ko mimo zapeljemo nakupovalni voziček, kot da smo najmanj sosede. Pa blagajničarke v Hoferju in Lidlu – ko nam predajajo račun – globok pogled direktno v oči, nasmeh in zahvala. Vedno znova in znova in znova in znova. V Harvey Normanu ne moreš narediti pet korakov, ne da bi te nekdo povprašal kako ti lahko pomaga. Halo, a lahko pridem vsaj do prve sedežne garniture?

Ste kdaj pomislili, da je vse skupaj priučeno po strogih pravilih delodajalca? In to pod mus!  Uboge reve po nekaj mesecih ne vedo več ali so postale tako dobre igralke ali pa so se morda res spremenile v »samo prijaznost osebno«.  Poznate izraz »emotional labour«?  Emocionalno delo. Tujci so eksperti na tem področju. Npr. ameriški Mc Donalds je ubitačen – njihova navodila  delavcem so tako ekzaktna glede obnašanja in smehljanja, da bruhaš. Zakaj za vraga ne naredijo kar avtomatov, ki ne bodo poznali družinskih težav, ki ne bodo imeli PMS, ki jim bo delo na božični večer v užitek in ki ti bodo hamburger postregli vedno v istem tonu iste oktave?! 

Ne maram preveč prijaznih in ustrežljivih trgovcev. Na sploh preveč prijaznih ljudi, ker po večini niso iskreni. Pihanje na dušo v stilu » a, imaš novo frizuro«, cedenje od prijaznosti – pa daj nehi. Povej mi naravnost – 52 evrov – in to je to. Pa ne me narobe razumet – prijaznost, tista iskrena in od srca je še kako zaželena v tem hladnem in odtujenem času. Hvaležna sem za njo in jo vedno vrnem, če že ne podarim. Govorim o tisti igrani, ki  pokvari čisto vse in, če mene vprašate,  samo še poslabša situacijo.  Najbolj grozno pri vsej stvari pa je, da se emocionalno delo čedalje pogosteje zahteva od delavcev, ki imajo kontakt s strankami, se njegovo neizvajanje celo sankcionira, hkrati pa ga na plačilni listi ni najti pod nobeno postavko. 

Ampak v Sloveniji smo drugačni ljudje, ker gostilna z jezično in iskrivo kelnarco še vedno boljše laufa, kot tista z eno prijazno mono. No, razen morda v Lublani 😉