Imam na dolgu še fotografije izpred tedna dni, ko sva si namenila dan čisto zase. Lep in sončen. V Izoli sivka že krasno cveti, vrtnice imajo cvetne popke nastavljene, glicinije se naravnost bohotijo na terasah, na plaži pa je bilo polno ljudi kot sredi poletja. Najprej naju je prijetno presenetil parkirni prostor v centru tik ob morju – prva ura je namreč zastonj, druga ura dva evra. Fer. Zraven pa je najlepši javni WC ever. Zastonj – to še na avtocestnih počivališčih ni več. Kratek sprehod in greva naprej. Ne pričakujte klasičnih razgledniških vedut, te me že dolgo časa ne zanimajo več – oz. jih imam že polne mape 😉…

Za pet minut na motor in na sladoled. K sreči, ker danes lije kot iz škafa.

Od kar imamo vegetarijanko pri hiši, moram priznati, da je moja kuharija bolj raznobarvna.

Moj društveni kolega, Miro Nunić, je imel nocoj otvoritev svoje druge fotografske razstave, ki jo je poimenoval Disturbia. Diptihi melanholije, ki jo dopolnjujejo ali bolje rečeno razbijejo vzorci nastali kot posledica dolgih časov in tresenja fotoaparata, so nekaj za kar je, kot je dejal Andrej Potrč, treba imeti jajca. Vabljeni k ogledu v Celjsko kulturnico, Gledališki trg4, Celje.  http://www.df-svit.si/2016/04/miro-nunic-disturbia/ https://mironunic.wordpress.com/

Na fotografskem natečaju Človek in kovina 2016, sem za fotografijo Oh, Boys, prejela diplomo 🙂

Vedno znova naju pot zanese v Maribor. Praviloma tudi prvo pomladansko turo z motorjem narediva tja, se sprehodiva okrog ribnikov, po vedno bolj praznih ulicah in se seveda ustaviva tudi na Lentu na kavi, pivu, pleskavici. Kljub težkemu položaju mesta in ljudi, je tam neka taka energija, ki me gane v dušo. Nekako čutim z njim, z njimi. In vedno znova me fotografsko pritegne. Ampak tisti kratek čas, ko sem tam pač ne more uspeti ne vem koliko fotk. So pa te praviloma precej zgovorne. Ok, razen ta zadnje – sem jo kliknila, ker še v življenju nisem videla tako idiotske foto poze.

Ja, vem – ubitačen naslov. In ja, vem – skačem iz teme v temo, iz narave in cvetja v abstrak. Ampak to še sploh ni vse. V ozadju nastaja ena popolnoma drugačna zbirka. Zbirka zgodb in usod. Tole pa je nastalo iz roke, z igro dolgih časov in potegov, med vožnjo, ponoči, preko šipe, bla, bla, bla …