VANTAJ

S "haikujem" se spogledujem že leta, a zgleda, da se je moralo zgoditi določeno redoslednje dogodkov, ki je ponovno sprožilo iskrico. Čisto na kratko naj omenim glavne značilnosti haikuja: tri vrstice, 17 zlogov, zlogi v vrsticah si lahko sledijo 5-7-5, 5-5-7 ali 7-5-5, haiku nima naslova, pravopisna pravila so bolj-ali-manj postranskega pomena … to pa je za sodobni haiku že skoraj dovolj. Seveda je najpomembnejša vsebina – povedati s sedemnajstimi zlogi zgodbo, ni tako enostavno kot se morda zdi. Trenutno se misli kar vrstijo, ko bo čas, pa pride na vrsto tisti pravi haiku kjer morata biti zen in narava na prvem mestu. Ah, ja – beseda haiku se prebere…

Na literarni delavnici, kot ste lahko prebrali malo nižje, smo morali napisati nek protestni verz ali kar celo pesem. V desetih minutah je težko napisati kaj pametnega in po pravilih protestne pesmi, razen morda: "Pa to je premalo časa!"  No, meni je "izpod peresa" prišlo tole: Ne! Ne bom, ker ste tako zapisali, saj misli ne izginejo, čeprav ste mi besede izbrisali. Ne! Ne bom, ker ste besedo mi dali, sploh veste da vem, da v žepu ste figo držali?! Ne! Ne bom, ker se vam tako zdi. Veste, šele brez vas lahko človek zares poleti.

Če se že hvalim, bi se še spodobilo, da objavim to finalno pesem, mar ne 😉 STRAH PRED VIŠINO Bila nekoč je ptička Sloventina, ki ji problem je delala višina. In to ni smešno, kot se zdi, če moraš peš hoditi, tam kjer ptič leti. So ji laskali, hvalili njen rumeni puh, a s tedni zrastel ni le-ta, temveč njen napuh. "Kako sem krasna in sploh fina. Če le problem mi ne bi delala višina!" Pa končno reče neko jutro ji sosedov sin, ki za njo, se-ve, je bi premalo fin: "Višina zate sploh ni tak problem, saj letala nikdar ne boš, in to zato, ker si kokoš!" 😉