VANTAJ

  Moj mali foto projekt je prikazati svoj dom. Ampak moj dom je Moj in ga ne delim ravno rada s komerkoli, zato bo ta prikaz malček drugačen. Prikazani bodo kolaži detajlov potem pa si sami ustvarite zgodbo. Hvala bogu za računalniško izobraženo mladež, ki mi je pokazala, kako si v minuti ali dveh potegneš z neta free programček za delanje kolažev, ki mi je izredno olajšal delo. Za fotografiranje sem uporabljala najcenejšo Canonovo igračko 50mm, 1.8. Pa saj je čist simpatičen. In tako micen, da je kar smešno. Aja, trudila sem se, da nisem ničesar prestavljala, nastavljala, sem pač poiskala detajl in škljocnila kakor je bilo. Vam pa povem,…

  Zagledam sceno za katero vem, da ne bo trajala dolgo saj bodo sonce zakrili oblaki. Travnik je obsijan s tisto najlepšo – jutranjo svetlobo. Pritisnem na zavoro, stopim ven in v nekaj sekundah posnamem tri fotke. Manj kot pol minute je trajalo, pa so se vozniki za mano že bunili. Ja, no, saj že grem!  

  Središče Celja dobiva novo podobo. Res je bilo grozno, ko so zastala dela obnove in je bilo vso razrito, ampak sedaj izgleda že prav fletno. Dobiva sodobno podobo, ki se je bo potrebno še navaditi, a očitno je naletela na dober odziv obiskovalcev. Me pa veseli, da so obdržali nekaj starih reči – velika zvezda v tlaku, rekonstrukcija vodnjaka, katerega ostanke so našli med obnovo, kip Alme Karlin je ostal na prejšnjem mestu …  postavili so nove klopce – le kakšen koš za smeti bi še lahko dodali. V soboto je bilo tako zelo živahno, kot ne pomnim. Povsod polno ljudi, vse mizice in stolčki zasedeni, ljudje kafetkajo, košare…

  Malček sem se uštulla v domačo fotoseanso pridobivanja novih fotk za FB. Matr sem tole učeno napisala 😉  

  Grem tankat na MOL in me na blagajni čaka takle izbor ?!?!? A, sedaj pa že hladno orožje prodajate, al kako?! In mi reče prodajalka: Nobeden nam ni rekel, da moramo zahtevati od strank orožni list. Ah, bjež no. Mogoče zato ne, ker je PREPOVEDANO. In potem bo zopet kakšen maniak razsekal kakšno nedolžno bitje.  Foto arhiv veterinarske fakultete  

  Že nekaj dni me na obroke boli glava. In na obroke tudi pada dež. Imela sem vsega dost, se vsedla v avto in direkt v mestni park. Z dreves mi je kapljalo na glavo, za vrat, na obraz – kamorkoli, le na aparat mi ni smelo. Halo, kje je kdo? Čakam pod lučjo, kot Lili Marlen, da bo prišla mimo kakšna zanimiva scena. Nikjer nikogar, potem pa pet na kupu. Se ne bi vi malce razvrstili, da lahko človek naredi kakšno pametno fotko, prosim. No, pa je kljub temu nekaj malega ratalo. Vmes sem še pokramljala s tipom v rdeči srajci, ki mi je povedal, da ga ne smem…