-
Sobotno jutro
Po doooolgem času spet jutro, ki je vstalo samo zaradi mene. Hahaha. No, v bistvu sem jaz vstala zaradi njega in to celo pred njim samim. Še po temi sem sedla v avto in gasaaaa, do naše pekarne po žemljice. Za kavo pa res ni bilo več časa – ker če zamudiš prvi obliz sončnih žarkov, je čarovnija mimo. Bilo je mrzlo ko vrag, 3 stopinje so bile kar malo premalo za sredi septembra. Seveda, da nisem imela dovolj milimetrov za konkretne fotke živali, a že to, da v naravi srečaš ježa, srne, čaplje, kanje in celo lisico, je bilo čudovito. No, tudi krave in konje sem srečala in celo…
Mogoče vam bo všeč tudi....
Man – illustrated by IANA
Kam jo date
Kratek pregled stanja na področju duševnega zdravja zaposlenih v XY
-
Celjski utrinki 25
Današnje Celje je bilo čudovito. Polno mladih! No, tudi malo manj mladih 😉 In polno barv, balonov, žog, nasmehov, plesa in ptic miru.
-
Pozdravljena jesen
-
Prekleti čiki
Če me kaj raz**** je pa to, da voznik odpre okno in vrže iz avta čik ali pa ga potisne v mivko na plaži. “Filtri tobačnih izdelkov, ki vsebujejo plastiko, so drugi najpogosteje najden plastični proizvod za enkratno uporabo na obalah EU. Junija 2019 je bil v javni obravnavi predlog spremembe Zakona o varstvu okolja, s katerim bo prvič na zakonski ravni poleg puščanja odpadkov in njihovega odmetavanja posebej prepovedano tudi smetenje okolja. Junija 2019 je bila sprejeta Direktiva (EU) 2019/904 o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje (bolj znana kot SUP direktiva), v kateri je posebna pozornost dana tudi ukrepom za preprečevanje in zmanjševanje smetenja z…
-
Pelikanov muzej
Pelikanov muzej v Celju ima foto studio s fantastično svetlobo. Nobenih luči, difuzorjev, marel, senčnikov, odbojnikov… samo naravna svetloba. Sem rekla mojemu Daj me hitro fotkni, preden naju ven vržejo 😉 Pa ni ratalo kaj prida, zato sem na brzino nastavila aparat, se povsem narahlo usedla, da česa ne pokvarim, in škljoc. Je ratalo 🙂
Mogoče vam bo všeč tudi....
Letošnje poletje
Mogoče je vsega kriv tatu
*** ZASPANČKI – zakaj se ti ni treba bati teme ***
-
Foto-razstava v Zagrebu
V čast mi je, da sem ena izmed petih avtorjev, ki zastopamo DF SVIT in razstavljamo na tako eminentnem mestu. Ste vedeli, da spada Fotoklub Zagreb med štiri najstarejše foto klube na svetu? Vabljeni na ogled razstave – Ilica 29/III, Zagreb, do 27.9.2019. Pod pokroviteljstvom Veleposlaništva Republike Slovenije v Republiki Hrvaški, s podporo Ministrstva za kulturo RH in mesta Zagreb. Foto: Mija Koprivc
-
Sploh vedo
Velesile toliko vlagajo v nuklearno orožje, da se sprašujem, če vedo, da so na istem planetu.
-
Njena odločitev
Pred vami je NOVA – 19. kratka zgodba. Govori o odločitvah. Celo življenje je odvisno od naših odločitev in le malokrat, če sploh kdaj, smo v situaciji, ko se dejansko ne moremo odločiti. Menim, da se vedno lahko. Je pa res, da so odločitve lahko težke, drzne, pogumne, a tudi neumne, egoistične, nerazumljive drugim ali celo nam samim. **************************************************************************************************************************************************** Zaslišala je zvonec in kar z lončkom v roki odšla proti vratom. Vonj prve jutranje kave jo je premamil in za trenutek je obstala in srknila vročo črno tekočino. Toplota se ji je razlila po ustih in skoraj bi zapredla od ugodja. Jutranji sončni žarek, ki se je prikradel skozi režo…
-
Zakaj mi ne gremo na morje – zapis žirije
“Seveda so si nagrajena besedila slogovno povsem različna: Gozdnikarjevo je socialno realistično, Jakopičevo znanstvenofantastično, Tajnškove pa kot tankočutno in potrpežljivo tkanje literarnega prtička, s čimer si je tudi zaslužila najvišje priznanje.” Iztok Geister, predsednik žirije, pesnik, pisatelj, esejist, ornitolog, zagovornik narave
-
Grajski večer
Pred vami je NOVA – 18. kratka zgodba, ki nas za nekaj trenutkov popelje skoraj 600 let v preteklost. ***************************************************************************************************************************************************** Stopicljala je preko kamnov, ki so se skrivali med šopi trave. Do tal segajoče, črno brokatno krilo, si je privzdignila ravno toliko, da so se pokazali tanki sivi čeveljci, in pazila, da se ne spotakne. ‘To pot bi res morali razširiti’ je pomislila. Zahajajoče sonce je napovedovalo konec poletnega dne. Od stene je še vedno puhtel vroč zrak, a je vročino malce omilila senca visokega obzidja. V kotu, pod staro lipo, je skupina deklin tako zavzeto pospravljala kotel, ostanke hrane in pribora, da je sploh niso opazile. Prav vse so…
