-
Zakaj mi ne gremo na morje – 1. mesto na natečaju kratkih zgodb
So v razpisu zapisali, da je Tokratna tema sproščenega duha: “Gremo mi na morje”, in temu primerna – lahkotna in povsem preprosta je tudi moja kratka zgodba, ki sem jo poslala na letošnji natečaj kratkih zgodb, v organizaciji Kulturnega društva VNL (Spletni čas – spletni časopis) iz Izole. Pa vendar je bila strokovni žiriji tako všeč, da ji je podelila 1. mesto. Zelo sem vesela, saj kratke zgodbe pišem šele nekaj mesecev, in še posebej vesela sem vašega odziva na moje objave, ki jim sledite na spletni strani Pisanja in na FB. Pred vami je torej NOVA – 17. kratka zgodba Zakaj mi ne gremo na morje. Preprosta, lahkotna, s…
-
Oranžni mački
Ne vem kakšna je povezava med mano in oranžnimi mački, ampak, kot da bi mi radi nekaj povedali. Kar naprej jih srečujem. Tri dni nazaj pa je eden celo prišel k nam domov. Zališali smo presunljivo mijavkanje pred vrtnimi vrati, šli pogledat, pa je prestrašen zbežal – mlad oranžen muc. Čez čas smo ga zaslišali v vrtu. Vzela sem košček mesa in ga šla iskat. Strašno prestrašeno, a še bolj sestradano bitje, se ni pustilo dolgo prositi. Lakota je hitro premagala strah. Nahranili smo ga, dali pit, potem pa je stekel v vrt. Zjutraj nas je v kleti čakalo presenečeje. To ubogo malo bitje je skočilo na okensko polico, se…
-
Rjavi srakoper
Čuden ptič, ki ga do sedaj še nisem videla na mojem vrtu, je spuščal čudne glasove. Ni bilo druge kot da ga pofotkam in vam ga pokažem 🙂
-
Celjski utrinki 24 – tokrat še posebej ljubi!
Moji včerajšnji Celjski utrinki so bili prav posebni. Verjetno ne veste, ampak že leta fotografiram Celje, mestne ulice, ljudi, tudi Šmartinsko jezero se kdaj prikrade vmes, ker vse bolj postaja Celjsko jezero 😉 Ampak že nekaj časa počnem še nekaj drugega – ne le da fotografiram ljudi, pač pa dam potem fotografije tudi razviti in jih tem ljudem – če jih najdem – tudi podarim. Enkrat spomladi sem na železniški postaji fotografirala skupino, ki je bila zatopljena v tako resen pogovor, da me sploh niso opazili, pa sem bila direktno pred njimi. Fotografija mi je res všeč, saj na prvi pogled gledalec misli, da imajo v rokah telefone – tako…
-
Pokopališče
Pred vami je NOVA – 16. kratka zgodba. O čem govori? O tem kako čudne poti nekaterim namenja usoda. Vabljeni. ***************************************************************************************************************************************************** Zaprla je vrata avtomobila in preverila, če je vzela torbico in telefon. Prejšnji teden so zopet nekomu vlomili v avto. Predolg šal si je še enkrat ovila okrog vratu, a ji je še vedno segal čez pas. Ko ga je pletla je bila z mislimi nekje drugje in enostavno ni opazila, kako dolg je že. Bil je moder in mehek kot puh. Rada ima pletenine. Ti novi materiali jo zapeljejo tisti trenutek, ko jih poboža z dlanjo. Kot bi božal naročje piščančkov. Na pokopališču je bilo malo ljudi. Pa…
-
Serija PTIČI – VIII
Po kar nekaj časa spet ena iz serije PTIČI – moje prve serije o pticah, ki jih skušam prikazati na kar najbolj grafičen način. Mislim, da mi je uspelo.
-
Nova kratka zgodba?
Kaj pogrešate moje kratke zgodbe? Sem ugotovila, da ko jih enkrat objavim, pa čeprav le na blogu, z njimi ne morem kandidirati na nobenem natečaju. Torej – ko naslednjič spet kakšno objavim, je to zato, ker so me skenslali na natečaju – hahahaha. No, do takrat, ko mi bo vaše mnenje pomenilo več kot mnenje žirij … kar bo zelo kmalu, če že ni.
-
Ob ribniku
-
Jutranji sprehod
Sobotno jutro, ko večina spi dlje kot običajno, sem jaz vstala precej bolj zgodaj kot običajno. Jutra so poleti tako zgodnja. Ampak, malokatera reč odtehta jutranji mir, hlad in pogovor z naravo. Nov aparat in sposojen objektiv velikosti “krave” (kot ga lastnica ljubkovalno kliče) sta bila le še dodaten motiv.
-
Poljub za lahko noč
Ko se sonce ne ozira na dež in tik pred spanjem poljubi naravo.



























