Mislim, da sem ujela zadnji lep dan, preden dež spere barve in bo listje odpihnil veter. Predstavljam vam nekaj utrinkov celjskih oken. Rdeča barva je izredno zoprna za fotografirat, saj ti jo rado enostavno spaca in namesto ostrih robov dobiš eno rdečkasto packo. Pri originalni velikosti in povečavi je razločen in oster vsak listek posebej, tele pomanjšanje pa so bolj tako – tako. Ampak menim, da so kar znosne. Glejte jih bolj od daleč 😉

Človek vedno mal cvikne, ko zasliši zvonenje poštarja in le-ta reče:"Za podpisat je." Ampak ni vedno slaba pošta. 

Kdo bi si mislil, pred 30 leti, da bom le streljaj od tam kjer sem včasih nabirala gobe, enkrat občudovala megleno jutro in fotografirala. Škoda le, da nisem Peter Zajfrid, ampak se mi je sinoči prijazno javil na FB, odgovoril na moje jamranje, mi potrpežljivo razlagal v čem je težava in kaj naj naredim. No, malo se pa res pozna 😉 Hvala mu! Za nekaj je pa FB res OK 😉  

Včasih ni nič hudega, če sklonimo glavo. Tisočkrat že šla po hodniku, a sem ga opazila šele pred kratkim. Je pa res, da je čisto majcen. Ja, za videti tiste prave reči se je potrebno včasih malce potruditi, stopiti bližje ali pa morda malce bolj stran, da je razgled boljši in lažje ločimo dobro od slabega.

Pa, da vidimo, če bodo komu na e-fotografija všeč 😉 Poteka natečaj Jesensko listje.

Končno so jesenske barve zažarele v polnem sijaju.

Ko si človek vzame jutro za fotkanje, se veseli ob pogledu na roza zoro in dirka na točko, potem pa oblaki, mrak, kot da se bo zopet znočilo 🙁