Ko je človek bolan in se mu ful fotka, pač lovi motive kar skozi okno.

Med prazniki se je moj dragi sodelavec odločil zapustiti ta svet. Bil mi je krasen kolega, vedno nasmejan, a mi je znal povedati tudi tisto, kar mi je kdaj gepiralo, pa čeprav ni bilo prijetno za ušesa in srce. In zaradi tega mi je bil všeč. Bolezen se je prav čudno poigrala z njim, pa vendar … Ni bilo fizičnih bolečin, so pa duševne bile očitno prehude. In ker si mi vedno povedal, kar mi je šlo, bom tokrat to naredila tudi jaz. Spoštujem tvojo odločitev oditi, a sem jezna nate! Jezna, ker si od vseh dni izbral ravno ta čas in zaj*** družini praznike za vse večne čase. Jezna.…

Hm, morda pa naredim še serijo Čudežni travniki. Ampak tale ni narejena tako kot tiste iz serij Čudežna polja. Tale je čisti PS – je pa kljub temu treba imeti že v osnovi primeren motiv oz. primerno fotografijo, da jo lahko kasneje atraktivno obdeluješ.

Grem po ulici kjer poteka novoletni sejem. Utice z raznoraznimi izdelki, stojala s kapami, šali, nogavicami, povsod vrvež, pa vendar zaslišim od nekod glasen otroški smeh. V rokah držim aparat na katerem imam lensbaby z zaslonko, ki ne dopušča filozofiranja. Itak pa je potrebno odreagirati hitro. Zagledam simpatično bitje z roza naušniki, ki se smeji na ves glas. Usmerim aparat in škljocnem. Najbrž ni potrebno omeniti, da je bil njen izraz naslednjo sekundo povsem drugačen. Smeh je zamenjala zadrega, morda celo bolj radovednost, in pozerski obraz. Noup – to pač ni več street portret, kjer fotograf lovi utrinke, čustva, poglede, mimiko, ki nikakor ni pozirana. Za poziranje so studio prostori.…

Nekaj treninga z novo foto igračko, ki se ji reče Lens baby.