Lep viken je za mano, pa vendar je nastalo nekaj fotografij, ki nosijo čisto drugačne zgodbe od tistih, ki jih običajno predstavljam. Tudi ta delček mene še vedno živi! Hvala bogu.

Prvi pomladni dan se začenja s sončnim mrkom. Hmmmmm … tudi moje misli so te dni precej v mrku. 

Ker je moja foto pot v Toskano malce pod vprašajem sem šla iskat motive kar v "sosednjo vas".  Poslavljajoča se zima, dežja pa od nikoder, da bi napojil izsušeno prst in pomagal pomladi pokazati svojo svetlo zeleno barvo.  Čudna megla, ki ni megla kakršno imam rada, ampak tista zoprna, ki ti zj*** ozadje vsake fotke, je pustila pečat tudi na mojih fotografijah. Ampak, če ne drugega, vsaj vem kam iti na rajžo, ko bo prišlo kakšno lepo umito jutro. V dveh urah sem pravzaprav okvirila kar precej simpatičnih motivov. In vsi so čisto na dosegu roke. Dobro je včasih zaviti na stranpot. Kljub temu, da najraje slikam naravo, me vseeno…

Jaz se odločim na mračen popoldan it fotkat velikonočnice. Ja, itak. Obup od svetlobe. Čakajoč na čudež zahajajočega sonca, ko je veter ledeno bril okrog mojih ušes, je ratalo, kar je ratalo. Sonca pa od nikoder.

Tokrat dva malo drugačna utrinka s celjskih ulic.

Že dva tedna brez kave. Enostavno mi enega ponedeljka ni bilo več do nje. Še zdaj ne vem zakaj.

Ja, vem, da že mal težim 😉