Današnji desert: Skuta-zdrob-limona-vanilija – mmmmmm

Tudi tole se da naredit na travniku. 70-200 in prvi makro obroček – to pa je tudi vse.

Pomlad je čas za nove začetke. Hrtji svet do 23. maja ponuja v dobrodelno lecitacijo luštne reči, ki jih lahko kupite, denar pa bo namenjen zavetišču Scooby Medina. Seveda pa lahko kadarkoli prispevate kakšnih 5 € – malenkost, a prav pride čisto vsak evro.  Hvala vam. https://www.facebook.com/hrtjisvet

Čudni obrazi so se mi prikazovali te dni.

Včeraj je bila realizirana ideja, da greva z motorjem v Graz. Ne – ne v Ikeo, Metro in niti ne v Louisa – ampak v Graz – Graz. Torej ogledat si mesto.  Našla sva ga v šusu 😉 Peljema se midva džeka, poln folka, vsi lepo sprehajajoči, tu pa tam kakšno kolo in jaz butnem: A, ni mal čudno, da ni nobenga avta? Jap – peljala sva se po peš coni, med tramvajskimi tiri in to v kontra smer … karkoli že to pomeni v pogojni peš coni. Kasneje sva namreč videla marico, ki se je peljala v kontra smeri. Zaparkirava v mali uličici in dve minuti za tistim se…

Tisti, ki me poznajo vedo, da imam kopico idej. Tisti, ki me poznajo tudi vedo, da sem precej naravovarstveno bitje, zato ni čudno, da mi je nekega dne, ko sem se z Luno sprehajala ob reki, kanila nova ideja. V žepe sem nabrala nekaj naplavin reke: vejice, kamenčke, koščke obrušenega stekla, polžje hišice … in združila  nekaj naravnega s kar minimalno komponento človeka. Nastalo je tole spodaj. Vam je všeč?

Včasih se je treba spustiti na tla. Tam doli je namreč čisto drugačen svet. Lep in neobremenjen s svojo majhnostjo. In povem vam – živi čisto svoje življenje. Včasih se je treba spustiti na tla, da uzreš pravo bit, da se ti zbistri pogled, ker – saj vemo – od višine se rado zvrti. Marsikomu se je že, a nekateri še vedno vztrajajo, čeprav jim je naravnost slabo od zavedanja, da ne obvladajo situacije. Tu pa tam komu čez nekaj časa kane, nekateri celo priznajo, nekateri se čez nekaj časa – ponavadi dooolgo časa, celo zahvalijo za dobronamerne besede. Tiste druge bi bilo treba na … jih podreti, jim glavo…

V petek se vesela, z mislijo na prosti teden, peljem proti domu, ko me je, malo pred ciljem, skoraj kap. Podrli so sosedovo, skoraj 200 let staro, hišo. Zopet mi je prišla na misel tista moja, ki se mi utrne ob modrovanju vedno ta istih hohštaplerjev: "Danes si, jutri te ni." Še zjutraj je stala in sedaj je ni več. Ni je več 🙁 Danes je bilo lepo jutro in zato sem po zajtrku vzela v roke aparat in jo mahnila po ulici, če se ji sploh lahko tako reče, da ovekovečim tiste detajle, ki so kljub nekaterim pomislekom, še kako lepi. Zakaj? Ker pripovedujejo zgodbo. Najprej je novico o…