Nekaj dni nazaj sva sedla na motor in odbrzela proti Ljubljani. Opravek je bil preč v desetih minutah in redosledje enosmernih ulic naju je pripeljalo ob Ljubljanico, v staro Ljubljano. Prednost vožnje z motorjem je tudi ta, da ni problema za parkirno mesto.Spustima se po stopnicah Makalonce in na platoju, dobesedno nad Ljubljanico, naročiva pijačo. Natakar mi prinese ledeno hladno Cockto in kozarec poln ledenih kock – halo, ni še poletje! Vržem jih v vodo, ki teče, kako pripravno, le kakšnih 50 centimetrov nižje pod mano. Prebiram zgodbo F. S. Finžgarja o Makalonci, gledam ladjico, ki pripluje izpod tromostovja – mmmm … če ne bi iz zvočnika kričalo I’m big…

  Pred časom smo imeli v Društvu fotografov SVIT temo fotostorminga Drevesa. Ponavadi pripravim uvodno besedilo na razpisano temo in poskušam nanizati kar največ idej za lažjo orientacijo in iskanje motivov. Besedilo boste našli na mojem zavihku Fotografski kotiček. Tokrat sem se napotila slikat čisto nekaj drugega, kot pa je ratalo. No, saj je ratalo tudi tisto – bom objavila v prihodnjih dneh, ampak vmes so mi padla v oči tudi cvetoča drevesa v katera so se ujeli jutranji žarki. Bila sem jih res vesela, saj napovedujejo slabo vreme in vem, da se bodo cvetovi usuli v dežju in vetru in ko bo zopet posijalo sonce bodo gotovo že napol…

  V današnji reviji Digitalna kamera je objavljena moja fotografija Ujeta rosa – in to na dveh straneh! Fino, ne. V reviji boste našli še moj članek z opisom Društva fotografov SVIT in prebrali obširen prispevek Jureta Kravanje in Mateja Peljhana o Fotografski terapiji.  

  Ste že kdaj ležali v rosi? Po hrbtu te grejejo sončni žarki, pod koleni pa čutiš mokroto jutranje rose, ki ti moči kavbojke. Makro ti odkrije drug svet – tako čarobno lep, da jemlje sapo. Makro zahteva natančnost in potrpežljivost, pa vendar ni časa za cincanje. Sončni žarki popijejo micene rosne biserčke v minuti ali dveh.

Na Blogu Zaspančki nastaja nova zbirka, ki bo namenjena malo večjim otrokom, pa tudi odrasli boste v njej prepoznali kakšno znano zgodbo. Z njo si bom dala duška, kot se reče. Ne bom se ozirala na pravila, pravopisje in briga me, kaj bo rekel lektor. Če zberem pogum jo bom tudi ilustrirala sama. Nenazadnje sem pred fotografiranjem zelo veliko risala, slikala in sploh ustvarjala z rokami, kot se reče.  

  Včeraj smo jo dobili za vzorec. A, koga? Pomlad, vendar. Danes pa se je zopet potuhnila.

Včasih prileze na plano tisti mali možic z rožički in mi reče: Si upaš? in jaz, kot malo dete: Pih, seveda si upam!