Zakaj ne nosite v dlanehsvojih src, ljudje?Zakaj vam niso vpisane v očehvaše misli in želje?Kajti prav v teh dneh,ko je vsaka slutnja greh,ko si vsak želi utehin skriva vsak po svojih se poteh,prav v teh, prav v teh usodnih dnehbi morali nositi vsi srca v dlaneh …In kadar bi se zavedeli,kaj naš up velja,kaj velja naš težki boj,da ni malo naših,da nas je nebroj! Ljudje,če v vaših bi očeh razbral,po kakšnih hodite poteh,in če vsakdo od vseh srcana dlan bi dal,da človek bi človeka prepoznal,takrat bi v hipustari svet propal …   K.D.KAJUH

VČASIH SE VPRAŠAM Včasih se vprašam kako sploh zdržiš čakati na me vse noči. Praviš, da dobro si in se obrneš – vem tvoje srce pa ihti. A, zjutraj, ko vrnem se moja ljubezen, bom vzel tvoj obraz med dlani in zavonjal pomlad v laseh, s poljubi popil ti solze na obraz bom narisal nasmeh. Včasih se vprašam kako preživiš dolge osamljene dni. Praviš, da dobro si in se nasmehneš – motne so tvoje oči. A, zjutraj, ko vrnem se moja ljubezen, bom vzel tvoj obraz med dlani in zavonjal pomlad v laseh, s poljubi popil ti solze na obraz bom narisal nasmeh. Modrijan

Če bi nekateri padli iz višine svojega ega na višino svoje inteligence, bi se ubili!

  Vedno vem, kdaj bo tašča ostala pri nas.Miši se začnejo same metati na pasti.                                                       (Les Dawson)

Mala črna zgodba Nič ni bolj hladnega od ustja pištole na goli koži. Stal je v kotu sobe, skrit pred radovednimi pogledi, skrit pred svetom, ki ga je želel raztrgati, skrit pred odsevom v steklu. »Danes bom pritisnil. Da, danes bom pritisnil,« se je prepričeval. Polnil in praznil je pištolo. Z nabojem v cevi se je sprehajal po zakajenem uradu, dvignil roko počasi proti glavi in jo spet hitro spustil. Sesedel se je na stol. Previdno je izvlekel nabojnik, še previdneje repetiral. Naboj je izskočil, v širokem loku preletel prostor in se zakotalil po umazanem podu. Zunaj je sijalo črno sonce. … Spet pri oknu. Pištola na sencih. Okrogel hlad…

Draga tašča, lepo vas prosim, da me ne učite, kako vzgajati otroke. Živim namreč z enim od vaših otrok in, verjemite mi, sploh nisem zadovoljna z rezultatom. 😉  

Poslušam a ne slišim tiste tople besede, ki v meni je budila strast. Iščem utrinek zvezde v utrujenih očeh, ki nekdaj je obetal slast. Gledam žalostne poglede, v sivino globine poslušam.   Štefan

V meni živiš.S kapljico rose na oknuv meni živiš. Med gozdnimi kriki lebdiškakor megla na obvodju,sanjaš o vrbovem polju.V meni živiš. V travi ležiš.Lahno kot metulj v popku cveticev travi ležiš. S prsti pred očmi sončev žarek uloviš.Z njim nahraniš bledo lice,v njem zaslutiš pesem ptice.V travi ležiš. V jutro se zbudiš.Pokrita s tančico snav jutro se zbudiš. In kot rosna bilka znova zaživiš,posrkaš mavrico – do dna.Opita s skrivnostjo svetav jutro se zbudiš. Štefan

V tišini so vse pesmi glasne, v tišini so vse misli jasne. V praznino tišine misel ujeta, v tišino praznine pesem zapeta … Štefan