VANTAJ

Včasih, ko sem imela drug delovni čas, sem jutra izkoristila za fotkanje svojega vrta. Vrt je pač najbližja oaza motivov in prav fajn je pogledat nazaj stare fotke, kako se je razvijal. Žal mi je ogromnih in dišečih vrtnic plezalk, a menjava ograje jih je odnesla. Morda zasadim kakšno pokončno – Leonardo da Vinci mi je še vedno top. In komaj čakam na potonike – meni najljubše, saj so njih cvetovi osupljivo lepi, vonj pa naravnost božanski. O špargljih, kifeljčku in motovilcu pa kdaj drugič – hahaha.

  Kar noče zmanjkati fotografij. Kaj bi šele bilo, če bi bile češnje in breskve v polnem razcvetu? Verjetno bi bila še kar tam.

  Zeleno, ki te ljubim, zeleno.  

Čeprav me je obisk te tako zaželene pokrajine stal zdravja, mi ni žal. Niti slučajno, čeprav je bilo vstajanje z vročino ob 5:15 mučenje svoje vrste, ki ga je malce lajšalo le naravnost neverjetno petje ptic. Jutra so pač že zelo zgodaj. Vzhod sonca je potrebno dočakati že na polju, s stativom in fotoaparatom, pripravljenim za začetek fotoseanse. Kljub temu, da človek med jutrom in večerom, ko ob devetih pade koma v posteljo, preživi v čudoviti naravi, pa bi vseeno naslednjič raje bila zdrava. Polja se raztezajo čez hribovja in griče in so prepredena s traktorskimi sledmi, ki pletejo čipko. Pomlad letos malce zamuja, zato so sledi še vidne, a na…

  Tudi letos so zapeli tisto svojo, tako znano, melodijo. Upam, da jim uspe narediti nov zarod, saj so duplo našle sosedove mačke. Sva z eno imeli "rajt-šolo", ko sem navsezgodaj, med potjo v službo, opazila, da sedi na veji nad odprtino. Upam, da sem jo dodobra prestrašila. Kaj si je mislil sosed o moji jutranji telovadbi pod njegovo jablano, pa raje ne bi 🙂

  Moja mami obvlada u nulo!