-
Kdaj ste pa vi …
Krstila sem nov zvezek. Pesmi namreč pišem v zvezke. Velike. In na prvo stran sem napisala Moje pesmi IV. Za začetek sem iz posameznih beležkic, listkov in bloga naredila čistopis mojih haiku poigravanj. Veste kaj vam povem. Prav pridna sem bila. Številka se je ustavila pri zapisu 46: stopajo glasno v nov dan in noč ujetniki svobode Kdaj pa ste vi nazadnje kaj napisali? Mislim, tako na roko, ne na tipkovnico.
-
Haiku 19
41 balerine plešejo njihov oder je bil včeraj zelen
-
Beg
-
Jap, točno tako
Nisem tip, ki je nor na sodobno tehnologijo. Če že uporabljam računalnik ali telefon pa imam strašno rada, če mi ga pustijo na miru vsaj nekaj let. Sovražim namreč vedno nova posodabljanja, nove verzije, izboljšane kakopak, in potem človek išče svoje reči za katere je prej točno vedel kje je imel zložene, po mapah in serverjih in ne-vem-kako-se-jim-še-reče kje. Vsa tehnologija je tako presneto nebogljena – brez polnilca in vtičnice je kupček neuporabnega materiala. Računalniki – tako neumni – njihova prednost je samo v spominu in hitrosti, zrajtajo pa si ama nič. In konec koncev, kaj ti rabijo vsi tisti tera bajti, ko zmanjka elektrike? En mali sončev izbruhek in…
-
Podpiram
Poznam nekaj fantov s Policijske akademije oz. Oddelka za šolanje službenih psov in vem, da ne bodo zamerili, če si sposodim njihovo fotko 😉 Mi je en tolk simpatična. Foto: Policijski stavkovni odbor, vir: http://www.24ur.com/novice/slovenija/foto-policisti-sporocajo-cerarju-tudi-mi-smo-sindikat.html
-
Zakaj
Eno je fora movembra, nekaj drugega pa je, da se vse več bradatih moških pojavlja v reklamah in še kje. Zakaj? Ni mi všeč.
-
Čudovito
Pravijo, da so tisti, ki jih ni več med nami, odšli čez mavrico.
-
Ni prava rešitev
Moj mi reče: "Ne vem, če je ograja prava rešitev." Lubi, seveda ni prava.
-
Nespameten izgovor
Nihče ne naredi večje napake kot tisti, ki ne naredi nič, zato, ker misli, da itak lahko naredi (pre)malo. Tako nekako je rekel Edmund Burke.
-
Če zaplešemo skupaj
Poleti, ob večerih, ko noči ugasnejo luči, tam v živi meji začno dogajat čudne se reči. Najprej ena, nato dve in že cel kup luči, kar brez sonca in stikala živo zagori. Najprej vsaka zase pleše svoj večerni ples, nato se združijo v roj – no, zdaj pa gre za res. Kresnički zali, na večer, so si plesalke poiskali, da bi z njimi, v svetlih krilcih, nežno zaplesali. In kljub temi, če skupaj pleše roj zaljubljenih čudes, lahko ustvari ta svetlobo, ki seže vse tja do nebes.
Mogoče vam bo všeč tudi....
2. nagrada na natečaju Straniščne spletke 2019
Celjske impresije I.
Uspelo je
