Na FB ste me spraševali, kdaj bom objavila novo zgodbo. Z objavo sem počakala, saj je bil sončen in topel vikend in vedela sem, da ne boste imeli časa za prebiranje zgodb. In prav je tako. Je pa nova zgodba sedaj tukaj, pred vami. Govori o nasmehih – takšnih in drugačnih. Ste vedeli, da se pravzaprav lahko sporazumevamo samo z nasmehi? ************************************************************************************************************************* S prsti riše srčke po zarošeni šipi in čez čas pomisli, kako otročje se obnaša. Zradira jih z enim potegom in mokro dlan obriše v jakno. ‘Kakšen turoben dan.’ Dežnik ji visi na naslonu sprednjega sedeža in pod njim se je nabrala luža, ki se ji, bolj ali…

Kakšen večer nazaj se mi je pred očmi odvil prizor, ki pravzaprav ni imel nobene podobnosti s katerimkoli dogodkom v mojem življenju. Ne vem od kod se je vzel, a odvijal se je tako živo, da sem videla celo barve. Naenkrat sem dobila tisti nor občutek, da moram to zgodbo dati na papir. Da jo moram nadgraditi, končati zaplet. Zadremalo se mi je in vem, da sem si tik pred tem rekla ‘Menda ja ne boš pozabila o čem je tekla zgodba!’ Nisem, saj je bila vse preveč živa. In nastalo je tole. Menda se tej zvrsti reče “kratka zgodba” in šele potem, ko sem jo napisala sem šla guglat…