Najbrž se vsi strinjate, da je letošnje poletje, milo rečeno, čudno. Nalivi še najbolj spominjajo na trope, kjer se v sekundi vlije z neba ogromno vedro vode, čez pol ure pa zopet sije sonce. Že dvajst let hodimo dopustovat na isti otok, ampak letos – no, letos smo skoraj potonali. Ne, nismo s čolnom zadeli ob čer, potonali smo skoraj v baldahinu! Ma, ne morš da verjameš. Domov smo šli tri dni prej in že na poti so nas, tisti, ki so ostali, obvestili, da je zopet prišla huda ura. Doma – malček bolje. Šla sva za urico ali dve na motor in na maline s smetano, pa seveda tudi…

Saj ne da kaj natolcujem… in ne, to ni isto letalo in niti ni iz iste letalske družbe. Levo je malezijsko in desno je od ruskega predsednika. Hmmmmmmmm

Sem se odpovedala jutranji kavi in z mokrimi lasmi oddirjala v službo …

Kam smo prišli?! Danes grem v trgovino po eno reč in prijazna trgovka, ki me je postregla, je imela naravnost fantastične nohte. Ne tiste ogabno debele (umetne in očitno slabe kvalitete), ne tiste oglate (kako so lahko komu všeč dolgi ravno odrezani nohti), ne tiste krempljaste z narastkom (tako zgledajo tisti, ki kar kličejo po ponovnem obisku manikerke, pa ni in ni najti časa). Ne – ene take cartkano zaobljene, ne predolge in s tremi kristalčki na palcu. In jaz izustim: "Kako imate lepe nohte! A so vaši?" Jezus – pa kako vprašanje je to? Si ne predstavljam kaj bi si mislila o tem moja stara mama. Ja, svet se…

Pa kje ti je obraz?!

V teh dneh gre pričakovati veliko besed v stilu: "Vsi so isti! Tisti na levi in tisti na desni – vmes pa solze. Včasih imam tudi jaz tak občutek … če pogledam na vso situacijo tako, precej pavšalno. Pa vendar se mi v končni fazi zazdi, da ne. Res upam, da ne.

Iz oči v oči, sredi belega dne. Še ježi niso več kar so bili 😉