Ko se človek zbudi v krasen sončen dan, se vsede na motor in si reče – danes pa bo. Odhitela sva na Golte, kjer je – ne boste verjeli – deževalo. Kosilo, kavica … še vedno dež. Kaj zdaj? Nič – na motor in v dolino.

Že prejšnjo nedeljo smo se odpravili na Kum. Ah, ne, ne peš. Z motorji. In bilo nas je kar precej. Razgled tam gori na 1219 metrih pa fenomenalen, kot je pač lahko le po dežju. No, tega letos pač ne manjka.

Najraje bi fotko poslala njegovi mami. Ne – najraje bi jo napopala na vse jumbo panoje, kjerkoli že stojijo!!!  Mulo zavaljeni naj bi se raje spravil športat, ne pa da mu hodi po glavi streljanje – in to ne namišljeno. Plastične kroglice so nevarno frčale vse naokoli, medtem, ko so ta stari v miru pili pivo. Slaba izbira, mama!

Že nekaj mesecev me muči ena prav posebna tema, ki jo je zopet vzpodbudilo branje o grozodejstvih v Izraelu, Palestini, Egiptu, Iraku … in forumsko prepiranje o tem ali je islamska vera slaba, ali Koran zapoveduje vsa ta grozodejstva, ki jih civilizirani svet ne more doumeti ali pa je (vsaka) vera le izgovor za fanatike, ki jih je vedno dovolj, da delajo zgago. No, tehle fanatikov je že nevarno veliko in to kar počnejo je naravnost, …. ma, nimam besed!  A, naj začnem drugače. V cerkev grem le za Veliko noč. Na sploh jemljem cerkvene praznike kot običaje in ne kot nekaj zapovedanega in oh in sploh svetega. Verjamem v…

Najbrž se vsi strinjate, da je letošnje poletje, milo rečeno, čudno. Nalivi še najbolj spominjajo na trope, kjer se v sekundi vlije z neba ogromno vedro vode, čez pol ure pa zopet sije sonce. Že dvajst let hodimo dopustovat na isti otok, ampak letos – no, letos smo skoraj potonali. Ne, nismo s čolnom zadeli ob čer, potonali smo skoraj v baldahinu! Ma, ne morš da verjameš. Domov smo šli tri dni prej in že na poti so nas, tisti, ki so ostali, obvestili, da je zopet prišla huda ura. Doma – malček bolje. Šla sva za urico ali dve na motor in na maline s smetano, pa seveda tudi…