Že nekaj časa ustvarjam in polnim mapo, ki sem jo poimenovala ZOO za vogalom. Mislim, da je okrog nas obilica živali, ki jim sploh ne poznamo imena ali pa se sploh ne zavedamo, da z nami delijo naš vsakdan in okolico. Neznansko me veseli, da sem doma pravzaprav v predmestju, a vsak dan videvam živali. Danes mi je križal pot lep lisjak z belo konico repa, ki jo je prisopihal iz njive koruze in preko travnika odhitel proti drugi. Še vedno pa sem na lovu za dvema srnjačkoma, ki ju ima “naša” srna. Zadnje čase se mi ne da več zgodaj vstajati. Morda pa ju ujamem v kontra svetlobi zahajajočega…

Nekaj takšnega nastane, če držimo aparat v eni roki in objektiv v drugi roki. Ja, tudi tako se da ustvarit čudovite reči.

Zunaj peklensko pripeka, še bolj, kot včeraj, ko sem bila v službi in smilijo se mi kolegi, ki so danes na terenu na razbeljenem asfaltu. Včeraj je bil dolg dan. Ob 5 in 15 sem na terasi pila kavo. Sosed je že grabil travo in soseda je zalivala vrt. Priprave na dolg vroč dan so se začele že zelo zgodaj. Čakala me je celodnevna služba in potem še veliki večerni finale – praznovanje rojstnega dne pri prijateljih. Naporno, pa vendar nadvse prijetno. Trije rojstni dnevi na kupu niso mačji kašelj, še posebej ne pri prijateljih, za katere se ve, da ti še za domov zavijejo, če tam nisi pojedel toliko…

Pred časom mi je kolega Franc M. prijazno odstopil svoj vrt. Češ, da se po njem podi vse polno detlev in da jih lahko pridem kamot fotografirat. Pa sem šla in naletela na pravljico.  Fantastičen vrt, poln malih zakladov, ki osupnejo in pričajo o idejah, znanju in pozornosti gospodarja. Ah, ja saj je bilo tudi detljev veliko, a ti prefriganci so bili ponavadi na tistem – tistem drugem drevesu. Pa nič zato, ko sem premagala nelagodje sprehajati se po tujem vrtu, sem odkrila mnogo bolj zanimive motive, kot so ti “neumni” detli, ki se nočejo fotografirat 😉

No, pa dajmo povedat malo bolj natančno, kako in kaj. Na pot sva se odpravila z motorjem in kot se za motoriste spodobi, sva jo mahnila po navadni cesti – se pravi ne po avtocesti, saj na njej ravno tam kjer zadeva postane zanimiva, vate butne zaščitna ograja in ne vidiš nič. Hec se je začel že pri Ptuju, kjer sva uletela v jutranjo gnečo, ki je bila posledica obvoza zaradi popravila mostu. Pripeljeva se v Lenart, vmes sva se načudila nenadnemu dvigu ceste v nekaj ostrih serpentinah – haloo, sredi ravnine, in ko torej pripeljeva v Lenart se pred nama pojavi pravokotno križišče – ena cesta levo, druga desno…

Tri dni odklopa ob Blatnem jezeru, fantastično vreme, nebo po dežju polno belih ovčk, sončni zahodi neverjetnih barvnih odtenkov, poceni hrana in prijazni ljudje. Kopica dogodivščin o katerih bom kaj več napisala v naslednjih dneh. Tole tokrat pa naj bo za lušt.  

  Iz službe sem prišla zgodaj zjutraj in zopet ni bilo nič s slikanjem rosnih kačjih pastirjev. Že precej dolgo časa me žuli naloga, ki mi jo še ni uspelo narediti. Ta izredno zanimiva bitja, ki delujejo pravzaprav precej strašljivo, kmalu poletijo v novo jutro. So izredno hitri in nemirni letalci in jih je skoraj nemogoče ujeti z aparatom, ko so v letu. Poleg tega, da sem zaspana in da mi ni kaj dosti pomagala niti, res dobra, kava, ki mi jo je skuhal moj dragi, še dežuje. Zunaj je deževen dan, tih in zaspan. Ponavadi sem najboljše ideje dobila ravno na takšne dni – no, danes ideje še ni od…