Pred vami je NOVA – 10. kratka zgodba. Tokrat o nežnem prebujanju v dvoje in vonju zelenih jabolk. ****************************************************************************************************************************************************** Sedel je na fotelju, ob oknu, in gledal, kako se prvi jutranji žarki poigravajo na njenem golem telesu. Bog, kako rad ga je imel! Poletno sonce je bilo rano. Le ptice so se že veselo pogovarjale z novim jutrom, vsi ostali pa so še spali. Imela je brezhibno polt in kožo mehko kot žamet. Spala je na trebuhu. Dolge temne trepalnice so metale senco na obraz in videl je, da ji veke vsake toliko zatrepetajo. Njeni dolgi kostanjevo-rjavi lasje so bili razsuti skoraj do pasu in sonce jim je dalo rdečkast…

Pred vami je NOVA – DEVETA kratka zgodba. Tokrat o hitenju, avtih in dveh možicljih. **************************************************************************************************************************************************** Hitim proti avtu in si oddahnem, ko vidim, da je še vedno v senci povešave vrbe, ki ga ščiti pred vročino tega poletnega dne. Noro, kakšne stopinje so zadnje dni. Načeloma mi gredo na živce sivo-srebrni avti, čeprav imam sama enakega, saj menim, da so najbolj dolgočasni, kar jih je. Odtehta pa dejstvo, da ga lahko operem enkrat na leto, saj se na pločevini ne pozna praktično nobena umazanija. Verjetno se je zdajle prijelo za glavo devetdeset odstotkov moških, ampak, briga me, jaz nisem sužnja tega pleha – imam ga za vozit, ne za…

Izvedela sem za majhnega osamljenega fantka, ki mu je LiliLulí strašansko všeč. Ni bilo druge, kot da zanj napišem pesmico. Pesem za Denisa Dan je lahko zaspan, zanimiv, kratek, dolg, grozljiv in igriv. V bistvu je lahko točno tak kakršnega si ga narediš – junak! Ekvator, veš, je nula in nič, velika ladja navaden čolnič. Majhna krtina lahko je vulkan, sapica mila pa pravi orkan. Nikdar si ne reci: »Ne gre,« verjemi, da vsega pač nihče ne ve. Saj časa imaš še več kot dovolj, da postaneš pravi knjižnični molj. Iskati moraš lepote narave, spoznati kako najti prijatelje prave. To dvoje pa moraš s srcem iskat’, a vmes ne pozabi…

Pred vami je NOVA – OSMA kratka zgodba. Tokrat ujeta v petnajstih minutah. Verjetno boste prepoznali mesto, kjer sem jo “napisala” 😉 *******************************************************************************************************************************************   »Kapučino. Veliki.« »Hvala,« in nasmeh, ki si ga z muko prikličem na obraz, čeprav je natakar zelo prijazen. Rjavo vrečico frcnem, da spravim sladkor v spodnji del, in ji odtrgam zgornji rob. Rjave kristalčke posujem po gosti peni – take pri nas ne znajo narediti –, a se pogreznejo le deloma. Nekaj jih z žličko posnamem in si jih vtaknem v usta, čeprav vem, da bo kava zaradi tega bolj grenka. Odtrgan rob vtaknem v prazno vrečico, jo prepognem in zataknem za krožnik, saj ne želim,…