Saj imam rada meglo, ampak letos pretirava. Oddirjala sem nekam na višje in potem nisem hotela dol. Zaparkiram pred vikendom kjer me navdušeno pozdravi domači pes in hitim na hribček, da se naužijem pogleda v dolino. Božansko. In potem pride pred hišo gospod, ki mi vztrajno zagotavlja, da včeraj, včeraj je bilo pa res pravljično jutro. Ah, to danes ni nič posebnega. No, prav – ampak zame je čisto dovolj dobro, da bo držalo vsaj do poldneta.  

  Ko vidim zelo starega človeka, ki se še komaj premika, ki nosi težko breme – dobesedno, kot, da leta niso dovolj, imam v trenutku cmok v grlu in največkrat se mi aparat povesi od sramu. Pa vendar – biti tako… trmast še na jesen življenja, je svojevrsten podvig. Ne predati se težavam, bolezni, samoti – najti voljo, zadovoljstvo v preprostih, malih rečeh je tisto, kar manjka današnjemu času. Marsikdo rad reče – Kdor je z malim zadovoljen, si večjega ne zasluži – a, jaz bi raje rekla – Kdor ni z malim zadovoljen, si večjega sploh ne zasluži. Mislim, da slednje velja za večino v tem norem svetu in…

  Še so tu – meni drage breze kljubujejo mrazu z obarvanimi vrhovi krošenj.  

  Ko je narava polna najčudovitejših barv in ko gaziš po šelestečem listju, kot malo dete, bi se moral počutiti krasno, a čutiš, da se v dušo počasi seli tesnoba. Tista mrka temina, ki že skoraj sredi popoldneva začne razpredati lovke, te počasi vleče k sebi in ti zapira veke že na samem začetku večera. Hja, ni drugega, kot da v dvd vtakneš Prevzetnost in pristranost, potegneš k sebi posodo s fino slanimi bučnicami in z nasmehom na obrazu preslišiš tisti znani vzdih: “Pa dobro, kolikokrat si že to gledala!?” 

  Včeraj sem bila na predavanju, ki ga je v sklopu Meseca fotografije 2011, organiziralo DF SVIT Celje in je beseda tekla o naravoslovni fotografiji. Predavali so predstavniki Fotografskega društva GRČA iz Kočevja http://www.fotodrustvo-grca.si/  ki velja za eno najboljših svetovnih, naravoslovnih, foto društev. Bilo mi je strašno zanimivo in kogar, kljub povabilu ni bilo, mu je lahko neznansko žal, razen če je oseba, ki jo narava in živali niti malo ne zanimajo. Marjan Artnak, ki je opravil glavnino predavanja je v detajle, ampak res detajle, razložil fotografiranje žab, kačjih pastirjev, ptic, divjega petelina, srnjadi, divjih zajcev, medvedov….  Tako smo izvedeli, da imaš za fotkanje plavčka – žabon, ki je med parjenjem neverjetno modre…

  Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili polni elana in odločitve, da boste danes pa res pospravili stanovanje. Da boste pregledali vse predale in kotičke in si prisegli, da boste stran zmetali vso staro kramo in to čisto brez odvečne sentimentalnosti in potem….  potem ste naleteli na stare albume. Že v naprej ste vedeli, da je konec. Adijo pospravljanje.  Odprli ste prvi album in na ustnicah vam je zaigral nasmeh in spomini so priplavali na plano. Rojstni dnevi, božiči, počitnice, nov motor, izleti… Koliko nasmehov, koliko lepih dogodkov, koliko različnih dolžin in barv las, koliko snega, koliko ljudi, ki jih ni več v našem življenju… Vrata se nenadoma odpro in planete…

  Društvo fotografov SVIT http://www.df-svit.si je v Mesecu fotografije, ki ravnokar poteka, organiziralo tudi Ex Tempore na temo Celje skozi oči fotografa. Moja fotografija je dosegla tretje mesto. Posnela sem jo na enem od sprehodov ob Šmartinskem jezeru, bila pa mi je zanimiva zaradi laksa, ki je napet na vsako stran palic. Poimenovala sem jo Dilema.    

      Pa so prišle – jesenske barve, v vseh možnih odtenkih – od sramežljivo hladnih, do samozavestno predrznih.