Danes praznujemo Prešernov dan, hkrati pa nam ukinjajo Ministrstvo za kulturo. Saj, kaj pa naj pričakujemo od naroda, ki za praznik poimenuje dan, ko je nekdo umrl! Ne, ne bom komentirala, ker sem si obljubila, da na mojih straneh ne bo politike. Tele slike so nastale na sprehodu po Celju. Ljudje so me prijetno presenetili, saj jih je bilo, kljub izredno mrzlemu vremenu, kar precej. No, precej več, kot na kakšen nedeljski popoldan, ko je mesto, kot izumrlo. Muzeji so bili zastonj, se mi pa zdi, da bi se spodobilo, da bi bila odprta tudi Osrednja knjižnica. Saj so se našle tudi barve, a tiste fotke še pridejo na…

  Bliža se moj praznik in pri teh letih ima človek že o čem razmišljat. V tem času se je nabrala kopica lepih trenutkov in veliko težkih preizkušenj. Oboje izoblikuje človeka in mislim, da ga ravno takšna mešanica naredi najboljšega. Vsake toliko časa te življenje prizemlji in po težki preizkušnji, ki ti jo nameni, si moraš najprej privoščiti dobro mero solz ( včasih pomagajo tudi krepke kletvice ali pa brcanje v boksarsko vrečo ali pa tek do onemoglosti ali pa… samo dober šoping ;-)), potem pa se pobrati in iti naprej, ker čas se ne ustavi niti za trenutek in prav je tako.  Če sem kaj spoznala v svojem življenju sem to, da je vse za…

  Kupila sem srečko za današnji rekordni loto dobitek, pa, po pravici povedano, nisem ravno prepričana, če si ga sploh želim.

  Sprehajam se ob jezeru in fotkam race. Lepo so se postrojile na rob med ledeno ploskvijo in tekočo vodo. Ampak, race, kot race – ni glih, da bi človek doktoriral. In ko tako čepim in fotkam zaslišim za sabo korake. Starejši par v fensi trenirkah in s pohodnimi palicami. In potem zaslišim lepo sfrizirano gospo kako porazloži svojemu gospodu: ” Vidiš kormorane, kako lepo čakajo? Kot bi vedeli…” Ampak, gospa…. Saj razumem, da človek ne pozna kormoranov, ampak, zaboga, kako izgleda ena navadna raca, bi pa že lahko vedel. Evo, najprej  fotka enega barbarskega kormorana: In sedaj še fotka rac:  In kormorani so resen problem – http://www.ribiska-zveza.si/rzs/index.php?Itemid=2&id=354&option=com_content&task=view Pa še informacija –…

  Sem zadnjič, ko je vstajala ogromna polna luna,  resno razmišljala, da se moram posvetiti teoriji nočne fotografije, ker to je ena precej zahtevna zvrst fotografije. Potrebni so dolgi časi, da imaš kolikor toliko dobro osvetljen prvi plan, a glej ga zlomka, luna je ena tako svetla reč, da si ne morete misliti. Potem pa, kot začetnik ugotavljaš, da so na tvoji fotki lepo osvetljena drevesa v prvem planu, luna pa je tako prežgana, da izgleda, kot je enkrat dejala Ravnakova Andreja ( ena hudo dobra fotografinja ), luknja v fotki. No, potem pa se odločiš, da bo luna ravno prav osvetljena, da bodo videni prav vsi kraterji, a na…

  Poljub in Pridi na zajtrk, sta me zdramila in če me ne bi hkrati noro bolel vrat in posledično glava, bi bilo res pravljično. Kljub temu me vonj po kavi spravi iz postelje. V kaminu že plapola ogenj, na mizi so pečena zmešana jajca ( kot je včasih rekla ta mala ) in kava.  Joj, kako lepo. Ampak moja glava…  Kljub temu pojem slasten zajtrk in moj dragi mi v mikrovalovki segreje servieto in mi jo, kot toplotno oblogo, položi na vrat. Bolečina počasi popušča in sončno jutro me seveda napelje na idejo kako lepo bi bilo iti v naravo fotkat. A, se ti da it z mano na jezero? Ja. Ja? Super! Oblečem…

  Pred nekaj časa je v umetniškem svetu odjeknila novica o najdražji fotografiji v zgodovini. Fotografija Andreasa Gurskya- Rhein II je bila prodana za 3,15 milijona evrov. Nemški umetnik jo je posnel med vožnjo, leta 1999. Saj ima nekaj v sebi, ampak haloo – stvar je absurdna. In zakaj – zato, ker je dejansko nekdo pripravljen toliko plačati za nekaj kar te ne nasiti, ne popelje na konec sveta, ne zaščiti pred mrazom, ne naredi bolj pametnega in ne bolj zdravega… Ogabno. In že lani sem v članku Tik pred dežjem, napovedala drugi sklop fotografij. In tule so. Resnično in kar malce nerodno mi je, ampak inspiracija mi je bila ravno tista,…

  Le kaj mi je bilo, da sem se zbudila že ob šestih? Pogledam skozi okno – tema. Jasno, saj je šele šest. Pokrijem se z odejo in poskušam zaspat – naslednjič, ko pogledam na uro je bila sedem – ma, nič, bom vstala in peljala Luno na sprehod. Aparat sem imela že v rokah, da ga vzamem s sabo, a si mislim, pretiravaš. Le kakšnih 20 minut za tem mi je že žal – cela jata kormoranov in sonce se že napoveduje. Šibam domov, pograbim aparat, objektiv in v avto. Sedim na klopci, razmišljam zakaj za vraga nimam še enih nogavic in se sprašujem – a, sem danes zjutraj…

  Včeraj, ko sem se s kolegi peljala na delo, sem zagledala tole sceno in takoj vedela, da se bom jutri, se pravi danes, vrnila na “kraj zločina”. Tik pred dežjem mi je uspelo narediti nekaj fotografij, ki jih je moč razdeliti v dva sklopa – nekaj iz prvega lahko vidite tule. O tistem drugem pa v prihodnjih dneh – zanimivo bo, zanimivo…