Ja, zdravje se mi definitivno izboljšuje saj se mi že da  “plaziti” po sosednjem travniku. Problem je le v tem, da mora človek v službo, ravno takrat, ko se počutje končno spravi v red in se ideje kar gnetejo v glavi. 😉  Prednost moje službe pa je k sreči to, da imam kakšen dan med tednom prost  – kar sicer pomeni, da moram tisti dan največkrat oddelati med vikendom ali ponoči. Smešno, kako se na tak dan počutim kar malo zarotniško, kot da imam dopust in to samo zase, kot da mi je nekdo častil proste ure, ker ve, da uživam v jutrih in fotografiranju – ja, pa ja de. Ampak je fino priti…

  Sonce in moj dragi, sta me povabila na sprehod in takšnega povabila se enostavno ne sme zavrniti, še sploh, če se tvoj najdražji ponudi, da ti bo nesel fotografsko torbo 😉 

  Že nekaj časa sem brez volje do fotografiranja. Govorim si, da zato, ker me daje zdravje. In le-to mi pride prav, ko del mene razmišlja, da bi bilo dobro vstati navsezgodaj in že končno narediti kak pameten posnetek in mu drugi del mene odgovori, da saj bi, ampak so rekli pametni ljudje v belem, da moram počivati, se ne razburjati… Bom počakala na pravo jesen, tisto obarvano, rdeče oranžno, ki daje tako lep kontrast meglam, ki naj bi bile nekaj zoprnega, a so v resnici nekaj najbolj čarobnega. Ko je v dolini siva megla in je jutro prav morbidno, se odpraviš nekam na višje, se dvigneš nad njo in tisto…

  V avgustu sem bila nekaj dni v Švici. Še vedno je takšna, kot je bila v mojem otroškem spominu, ko sem tam preživela kar nekaj časa. Krasno lepa in skoraj sterilno čista dežela, polna jezer, gora, rek, cvetja, travnikov, krav, ki se pasejo vse od dobrih 2.400 metrov, pa vse do vrat mest. Tudi konjev je veliko in ladij, ki plujejo po jezerih, a so le-ta še vedno tako čista, da se ljudje kopajo praktično povsod vzdolž obale. In njihove gore in prelazi – res čudovito. A, tule bom prikazala nekaj reči, ki so mi res padle v oči in ki bi morale dati misliti marsikomu:  Zgodovino cenijo in jo ohranjajo…

  Čuden planet, ki mu vlada divodikov oksid, kemijska spojina, ki je lahko smrtno nevarna – lahko vam povzroči opekline ali ozebline, pa vendar se najdejo bitja, ki se kopajo v njej, še več, jo okušajo, čeprav nima okusa, jo vonjajo, čeprav nima vonja, jo opazujejo, čeprav je prozorna. Enkrat je trdna, spet drugič tekoča. Enkrat  težka in silna  teče po tleh, drugič vsa puhasta lebdi na nebu. V njej živijo živali ali pa vam priteče iz oči.  Noro! Seveda govorim o vodi. In že v osnovni šoli smo se naučili, da voda kroži in da jo je pravzaprav vseskozi enaka količina. Ste kdaj pomislili, da je voda, ki ste si jo nalili iz…

    Večerni sprehod, topla dlan, vonj po morju in česnu na kalamarih, veter mi mrši lase in tu pa tam pade kakšna kaplja, ki nikogar ne moti, misli so na off…  Kičasto?  Pa kaj?!  

  Le zakaj bi bila čarobna le jutra, ko pa je večerna svetloba še bolj polna barv in malih bitij. Vročina jenjuje in zopet da dihat, komarji gredo na pašo in ob ribniku je dobro imeti jopico z dolgimi rokavi.  

  Zadnje dni, ko je vročina že res neznosna, so jutra še toliko bolj čarobna, sveža in skrivnostnih barv. Prija jutranji hlad, a vstati je potrebno že precej zgodaj. Na dveh znanih slovenskih foto portalih, se je razvila debata o nujnosti poravnave horizonta, dokler ni nekomu kanilo, da pa morda teren v resnici sploh ni raven – bravo 😉  Fotografija je kljub temu prišla v galerijo oz. v atelje. Na Sončevih pozitivkah pa je bila fotografija tedna http://www.pozitivke.net/article.php/Slika-Tedna-29-2011    

  Jutra so najlepši dan dneva. A, to še zdaleč ne pomeni, da rada vstajam ob štirih zjutraj in hitim na kakšen hrib ujet prve jutranje žarke, čeprav je to nuja za tiste mistične posnetke, ki te potem nekako prisilijo, da ob njih začneš govoriti bolj potiho, šepetaje, kot bi se bal zbuditi čebele. Lahko pa se malo znajdeš in poiščeš senco breze in sonce le še poskrbi za jutranjo sončno kopel v ozadju.