Že kar nekaj dni je od tega, pa mi besede še vedno zvenijo v ušesih. Z mamo sva zapuščali City Center v Celju in vstopili v krožna drsna vrata, ko so se naenkrat ustavila – saj vam je poznano, ne. Na nasprotni strani je zadnji trenutek vstopila starejša gospa in vrata so se za hip ustavila, a le hip zatem so se že zopet vrtela. Za nama je stopal mlad par. Moški, ki je držal v rokah še skoraj dojenčka je v jezi izustil besede, ki so me dobesedno šokirale: “Stara! Noge ti bom polomu!” Vzelo mi je sapo. Res, prav stisnilo me je prsih. Kako se vendar počuti moja mami?  Par sekund tišine,…

  Prišla je pomlad, a bojim se, da s preveliko ihto. Polna je bojazni, skrbi in stisk. In ko je ljudi strah, delajo čudne reči. Tudi takšne za katere nikoli niso mislili, da so jih sposobni. Saj pravzaparav sploh ni nujno, da so te reči slabe – so lahko še hujše, grozljive! A, če se strah združi z izzivom in vztrajnostno trmo, se lahko premikajo gore. In to je lahko pot do neslutenega uspeha. Vse je za nekaj dobro, če ne takoj, je pač potrebno malce počakati. Saj pride… čas se nikoli ne ustavi. Včasih nam to ni všeč, največkrat pa je tako edino prav. Časi so res hudi in kot kaže se še…

  Včeraj sem ta malo odpeljala v šolo nato pa si privoščila obisk parka. Prisežem, da še nisem slišala takšnega ptičjega živžava. In toliko različnih melodij, da sem kar stala in poslušala. Ne, ni res, celo poskušala sem posneti en’ga prav posebnega ptiča, ki mu žal ne poznam imena, a njegovo oglašanje je bilo tako zapeljivo in koketno, da sem se začela naglas smejat. Upam, da ni kdo posnel mene. Res je bil pravi šarmer. Posnela sem še fotko za ponedeljkovo srečanje SVITovcev, na temo “pari”, nato pa se odpravila po poti mimo “ribnika” (bazena, nekaj okroglega pač iz česar so pravkar čistili listje). Pod drevesom je zopet nekaj zašumelo – najbrž…

  Moj (bivši) šef ima navado, ko mi pošlje mail s planom dela za naslednji mesec in množico spremljajočih informacij, da le-tega popestri s kakšnim vzpodbudnim, včasih toležečim, včasih popopranim… citatom ali pregovorom. In danes je dodal citat Dostojevskega, ki pravi: “Če si se napotil proti cilju in se med potjo začel ustavljati, da bi kamenjal vsakega psa, ki laja na tebe, ne boš do cilja nikdar dospel.” Pojma nimaš kako si zadel vzdušje zadnjih dni in kako se strinjam s tabo, se pravi z Dostojevskim.  

  Zopet je bilo krasno jutro.  So me zadnjič v društvu “sprovocirali”, da sem šla tudi letos pogledat velikonočnice, čeprav imam njihovih fotk na kupe.  Bila sem pre-pozna ali pa je le kriva suša – ni jih veliko pa še tisto kar je, je precej spufano in suho.  No, z malo truda se kljub temu najde kakšen lep zorni kot. Takole izgleda letos: takole pa je bilo lani: Sicer pa mi je društveni kolega Robert Gajšek poslal en lep link, na katerem si lahko preberete legendo, kako je velikonočnica sploh prišla v te kraje. Sama sem prvič slišala zanjo.  

  Kako in kdaj se je pravzaprav začelo? Tam nekje leta 1857, ko so se postavile pokonci ameriške ženske, jim 1917. sledile ruske in nekje vmes tudi evropske. Dolgo je že od takrat, pa vendar… šele tedaj?! Ja, ženske smo neverjetno potrpežljiva in vzdržljiva bitja, ki v sebi skrivamo skrivnost. Slavni Stephen Hawking, ki so ga nekoč povprašali o skrivnosti vesolja je izjavil nekako v stilu, da je največja skrivnost vesolja pravzaprav ženska. Ima kar prav, saj včasih niti same ne vemo zakaj smo tako odreagirale, zakaj nekaj prenašamo in trpimo, zakaj odpuščamo in zakaj ne moremo odpustiti za nobeno ceno, zakaj ranimo in zakaj ljubimo… Imejte se rade in nekaj časa ter ljubezni zadržite zase. Slišite?…

  Ja, vem, da ni prav. Morala bi napisati Delavnica uporabe bliskavic. Pa saj tisti, ki so odprli Foto blog zagotovo vedo o čem govori naslov. Torej, v soboto sem bila na fleš delavnici, ki sta jo vodila dva stara mačka iz SVITA.  Marko je imel čez canonaše in Samo nikonaše.  En čas smo bili skupaj, potem pa so nas iz varnostnih razlogov razdelili 😉 Najprej sem se počutila malo nelagodno, a ko sem videla, da so na tečaj prišli tudi mojstri, mi je greben kar malo zrastel. Takšne delavnice res toplo priporočam. Predavatelj, ki u nulo obvlada zadevo, organizator, ki časti kavo in ve kje imajo super pice in…

  Odločam se za nabavo extenderja, saj mi 200mm hodi premalo na lovu za pticami. Premalo pa mi hodi tudi bankovcev v denarnici, saj en resen objektiv – se pravi 400mm in več, stane nekaj tisoč evrov – Canon EF 400 stane 1.500€, če pa dodamo IS USM pridemo na neverjetnih  7.170,00€ !! Da ne izgubljam besed o 600 mm objektivu, ker lahko koga kap. Društveni kolega, ki mi ga je posodil – ekstender namreč, ker stvarce za nekaj tisoč evrov se ne posoja, mi je rekel, da z njim ni zadovoljen in tudi jaz nisem preveč. Skorajda moraš fotkat v idelanih pogojih in še vedno precej blizu, ker večina ptic pri nas ni glih…

  Sneži že ta-ne-vem kateri dan in veter nosi snežinke čisto postrani. Prsti, ki držijo aparat otrpnejo v nekaj minutah in baterija mora biti res dobro napolnjena. Tele so nastale na zadnjem potepanju po Celju pri -12°C. Sončni žarki so osvetlili fasade hiš in nisem se še odločila ali mi je raznolikost barv všeč ali pa so le malo preveč kičaste. No, kakorkoli že, na takšen dan pašejo. In ko so se vsi sklanjali in vlekli na čelo kapuce in zategovali šale, mi v kader prileti projektil na kolesu. Huh, zabavno, noro, pretirano, nič posebnega – odločite se sami.