Zimska jutra so prepozna, temna in neznansko mrzla. Pomladna so malček zgodnejša, a še vedno pozna in hladna. Poletna pridejo čisto prehitro, takrat, ko še trdno spim. Jesenska, pa so ravnopravšnja. Družijo se z meglo, ki pokrije dolino, vrhove, za tiste, ki to res želijo, pa obsije z žgočim soncem. Še vedno toplim in zaljubljenim v nore barve. 

Ah, ta jesen s svojimi barvami in meglo, ki tako zelo olepša naravo. Pa naj se še tako čudo sliši.

Ko ti je na deževen dan malo dolgčas 😉    

  OB SOČI NA MANGART in še malo naokoli Končno se je vse poklopilo tako kot se mora, ko gre človek z motorjem v hribe 😉 Napovedano je bilo čudovito vreme, brez ploh in neviht, pa še praznični dan je pripomogel k temu, da se suma dopustniških dni ni preveč zmanjšala. No, govorim kot, da sva šla v Afriko na safari za en mesec. Ne, šla sva ob Soči in na Mangartsko sedlo, pa še kje vmes sva bila. PRVI DAN Sončno jutro je, kljub svežini, napovedovalo lep dan. Ponavadi ob takšnih prilikah pozajtrkujeva umešana jajca in spijeva obvezno kavo. Pakiranje ni vzelo veliko časa saj sva šla na pot…

Rada imam drevesa. Imajo energijo, toploto, zgodbo. Tele tisočletne oljke jemljejo sapo in vzbujajo strahospoštovanje. Škoda, da nisem imela več časa zanje. Slikano s telefonom. Pag

… potegnjeno iz arhiva.  

Slikano s telefonom Huawei Mate9, med vožnjo mimo Dunaja (in okolice), preko avto šipe. Dež in sonce sta se izmenjevala… tako kot tudi pri nas, zadnje dni.