VANTAJ

Letošnje poletje sem si zaslužila počitek. Resno. Morda vam bom že čez kakšna dva meseca napisala zakaj. Do takrat pa odgovarjam na vaša "Pa kdaj boš kaj novega napisala!" le:"Se oproščam, ampak res nimam časa." Tudi tokrat ne pričakujte velikih besed, pa saj fotografije same govorijo. Toskanske hiše ujete v nežno valovanje pokrajine in igranje s sončni žarki. Zdajle bi morala iti tja, ko se je začela pojavljati megla. Menda se čudovito vije med grički. Saj zdaj že veste kako rada imam meglo, a ne.

Pred leti je mojemu sestriču grozila izključitev iz šole, ker je nosil priponko "Ko bom velik, bom carinik na Kolpi". Takrat se je moj oče razjezil (pa je včasih nosil uniformo!), da kako si dovolijo se razburjat, kaj pa oni vedo kaj bo, ko bo fant zrasel. No, ni mu niti bilo treba kaj prida zrasti, ko smo postavljali mejo. Verjetno se je sedajle marsikdo nostalgično nasmehnil. Moj se odpravlja na službno pot v državo, ki je pravkar razglasila izredne razmere in zaprla mejo. Madžarska postavlja ograjo, na zgražanje vseh, a ščiti svojo državo in svoje ljudi. Slovaki in Čehi so se tudi postavili po robu. Pa mi? Zaenkrat smo…

Nekaj mesecev nazaj je padla ideja, da jo SVITovci mahnemo v Toskano. In smo šli. No, čisto tako preprosto le ni bilo. Glavnino organizacije je prevzela Nevenka Papič, "vodič" z vrhunskimi kompetencami – beri poznavanje čisto vsakega ovinka, "parkplaca", hiše, kapele, razvaline, drevesa… – pa je bil Jure Kravanja. Prav fajn hotel, ki je sicer v preteklosti videl že mnogo bolj mondene čase, o čemer priča jedilni servis in srebrni pribor, pa nadvse simpatičen natakar …da o izpogajani ceni ne govorim … so bili le še pika na i. Vročina je bila prav huda, ampak vse tiste nore linije Toskane in njenih valujočih polj, mala mesteca in neskončno mnogo motivov,…