VANTAJ

  Že nekaj let zbiram pogum posvojiti hrta. Vsake toliko časa brskam po netu in tokrat sem naletela na res prekrasno urejene strani Hrtji svet ki so polne informacij o teh ubogih revčkih. Usoda “odsluženih” angleških in španskih hrtov je kruta do nepojmljivosti. Nepojmljivosti človeške hudobije!! Si upate v Google slike vpisati besedi Galgos dogs? Španci so pravi prasci kar se tiče krutosti. Naj mi pujsi, te inteligentne živali, oprostijo. Ubiti svojega psa zato, ker se ti ga ne da hraniti čez zimo, ker ne ustreza tvojim normam, ker se je poškodoval, ker ni več dovolj hiter, ker … je res bedast izgovor. Še bolj kruti pa so načini usmrtitev. Obešeni visijo po gozdovih,…

Sem že dolgo na svetu in še se spomnim, kako sem šope češnjevih cvetov zavijala v časopisni papir, da bi jih zavarovala pred snegom in zmrzaljo. Ampak to je bil le dan-dva presenečenja, tole letos pa je žalost na kubik. Sva mislila odbrzet na motozbor na Krk, pa je plan padel v vodo. Dobesedno. In to ne morsko.Še sreča, da je vrt tako lep po dežju. Ogromni cvetovi potonk se sklanjajo vse do zemlje, irisi so vsi elegantni in sveže oprani, žal pa mi je za nebeško dišeče vrtnice, ki jim bo dež sklatil cvetove. No, kljub vsemu se je dan začel lepo. Kombinacija vonjev svežih žemljic, pečenih jajc in…

  Mak me vsako leto znova zapelje. Pa tako zoprno je fotografirati rdečo barvo, ker že z malo nepazljivosti namesto lepih cvetov nastanejo brezoblične rdeče packe. Tokrat sem se poigravala z objektivi, z ozadjem, z različnimi kraji in svetlobnimi pogoji in s PS. Kar precej pa je pomagal tudi veter.  

Se še spomnete zgodbe o dveh zaljubljenih pticah na sosedovi jablani? Najdete jo kakšno stran nazaj. No, tule je dokaz, da je ljubezen obrodila sadove 🙂 Čeprav … moram še za čisto sigurno preveriti, če sploh gre za isti par ptic. Tile kljuni mi namreč nekak sumljivo delujejo. No, kakorkoli – ta ali drugi, saj je vseeno, dokler se imajo radi 😉  

  V teh dneh prejemam kopico vzpodbudnih besed, besed tolažbe in podpore. Le te so tako različne – med njimi so takšne, ki niso za v javnost, ker na tem blogu se praviloma ne uporablja kletvic in grobih besed – če se milo izrazim, do tistih blagih, pa seveda tudi takšnih, vdanih v usodo, od tistih, ki so jim ubili voljo. Še najbolj me je ganil topel objem, kar na hodniku s požvižgom na to – “kaj če me kdo vidi”. Hvala ti za pogum. Ja, prišli smo tako daleč, da je za javni prijateljski objem včasih že potrebna doberšna mera poguma. Sem pa ravno danes prejela še prav posebno vzpodbudne besede,…