VANTAJ

  Ne vem kaj mi je bilo, ampak imela sem kratek napad idej. Tako različnih, da je že kar hecno. Končala sem pesem, katere ena kitica, me je tako zaj**** , da sem jo dala na stran že pred kakšnim mesecem. Ogromno stekleno zadevo, v kateri so mi kolegi iz tujine podarili orhidejo, sem spremenila v prav posrečeno vazo. In pripravila sem svoj prvi, domači, mlad sirček z mediteranskimi začimbami in orehovim oljem. Pridna, ne? Pesem ne paše na tale blog, zato objavljam fotki drugih dveh idej 😉 Mami pravi, da kadar me takole razganja, ponavadi potem zbolim. Hmm, bomo videli.    

V tem času so žitna polja pravi blagoslov. Za fotografe in vsak čas bodo tudi za kmete – ponekod že žanjejo, zato pohitite, če mislite ujeti kaj luštnega. Barve so veličastne – modro zelena, rumena, vijolična in rdeča,…. sceno še popestri kakšna pikapolonica ali pa kar dežne kaplje. Pikapolonice so ene take butaste živalce. Seveda nikoli niso tam kjer bi jih človek želel. Pa vzameš v roke bilko ali reso klasa, jo malček požgečkaš, da bi se spravila na drugo stran klasa ali se obrnila navzgor – in kaj naredi ta neumnica – naredi se mrtvo in raje pade na tla, kot da bi se malo pofotkala. Škoda, da nimam…

  Včeraj sem zaključila neko dolgo in čudovito obdobje v mojem življenju. Niti trenutek mi ni bilo žal, da sem se pred 16 leti odločila za pot, ki mi je prinesla marsikaj nepozabnega in neponovljivega. Rekla sem: Ja! Sprejmem,  čeprav mi je šel kar srh po hrbtu, saj sem vedela, da me čaka, vsaj na začetku, precej trnova pot. A, vedela sem, da bo vznemirljiva, edinstvena, še posebej, ker sem ženska. Res je priletelo precej polen, a s časom, ko sem dokazala svojo voljo, vztrajnost in nenazadnje delavnost, se je situacija popolnoma spremenila. Kolegi so me sprejeli in vzeli za svojo. In bilo je super. Nikdar mi ni bilo težko se javit…

Ponavadi jo mahneva z motorjem nekam na jug konec aprila, začetek maja, ampak letos se je zima nekam zavlekla 😉 Sicer pa se vse zgodi z namenom poleg tega pa moj točno ve kdaj me mora posaditi na motor in odpeljati nekam proč in me zrelaksirat. In sva jo mahnila na Pag. Preko Postojne, Ilirske Bistrice, mimo Reke – joj, kakšne avotceste imajo ti tipi, Crikvenice do prve postojanke v Senju. Kavica tik ob morju, sonce in boj z mislimi v katere se še vedno vriva služba. Nad mestecem vidim utrdbo, a nimava časa za ogled. Še dobro, ker se pripeljeva direkt na trajekt za Pag. Super. Nobene gneče – no, četrtek…

Zgodnja jutra so prekrasna. Ko pogledaš v meglo in v njej prepoznaš tisti neznansko rahel rumenkast navdih, ki ti daje slutit, da se morda že kakšen kilometer stran kopajo v soncu. Pograbiš kamero in na lov. No, v resnici je stvar potekala takole. Ta malo sem peljala na zgodnji avtobus, ker se je odpravila v tujino, potem pa se peljem proti domu in volan zavije nekam svojo pot. Hecno, ampak z mislimi sem že bila na poljih, med meglico, ki je zjutraj še tako prijetno sveža. Stopim na zavoro, vzvratna in že rinem avto na neko kolovozno pot. Pograbim aparat in zdivjam na njivo. Matr' kako fajn scena – kot…