VANTAJ

… ampak te nore barve me vedno znova posrkajo vase. Včeraj sem preždela 12 ur v pisarni in ko sem imela že skoraj štirioglate oči, me je večer potolažil s temle razgledom skozi okno. A ni noro? Brez PS, da se razumemo. Prav ne-zemeljsko mi je delovalo.Nekaj lepih barv pa se najde tudi v mojem šopku na jedilni mizi. Za nekaj časa ga je obsijal sončni žarek. Se oproščam za dolgočasen motiv ampak sem ga morala škljocniti.

V samozaložbi je izšla čudovita knjiga Mirjane Steblovnik, ki jo krasijo fotografije njenega moža Valentina. Opisano je prečudovito, več 100 kilometrov dolgo peš-popotovanje poimenovano Camino Portugal. Ali pa bi ga morala poimenovati kako drugače – romanje, iskanje duha, iskanje miru, iskanje samega sebe, avantura, preizkus volje…  Camino PortugalPa to sploh ni njuna prva pot. Za njima je že Camino Frances. Imela sem privilegij, da sem že pred časom dobila posnetke in opise s teh poti in moram reči, da sem pri prebiranju jokala, kot dež. Kot dež. Pa sploh ne vem zakaj, saj ne opisuje nič groznega, bolečega – razen nekaj žuljev, pravzparav niti ne ne-vem kaj strašno presenetljivega, pa vendar…

Špela je eno tako drobčkeno bitje, ki skriva v sebi mnogo talentov in ogromno idej in… voljo jih uresničit. Kar je pri vsej stvari morda še najbolj pomembno. Piše svoj blog Črtast.si ker obožuje črtaste stvari. Na posebno povabilo je posnela celo nekaj filmčkov na temo realizacije svojih idej, ki so bili objavljeni na 24ur.com.  Zadnje čase  veliko energije posveča umetniškemu sejmu cArt, ki se običajno odvija pri Osrednji knjižnici Celje. Tokratno vreme jih je prisililo – njo in še kopico ustvarjalk unikatnih del, v Planet Tuš Celje. Vabljeni na njeno stran, kjer boste našli kopico idej in konec koncev – bliža se čas obdarovanj… Zadnjič sem si zaželela majhno popestritev…

Ura kaže 6:10 – pogledam skozi okno – megla, a nad njo čisto rahel modrikast pas, ki mi daje vedet, da se nekje višje napoveduje jutranja zarja. Potiho se odplazim izpod odeje.“Kam pa greš?”“Fotkat.”“Ooo, lubi Jezus.” se obrne na drugo stran in se še bolj zavije s pernico.Megla me zvabi na plano, pa če se to še tako butasto sliši. Že na domači cesti mi pripelje na proti silhueta na kolesu – to je lahko le sosed in imela sem prav. Malce počvekama o lepem jutru in že nervozno mencam, ker mi gre zopet za sekunde – če bom zamudila tiste prve žarke, ki z norimi odtenki obarvajo jutranjo meglo…

Moji lubi Slovenci, prišel je čas, da nekdo na vrata cerkve nabije nekaj tez. Pa naj jih prej še kopira, ker jih bo potreboval še za nabitje na vrata parlamenta. To je vse kar bom rekla na to temo, saj sem si obljubila, da tule ne bo pisalo nič o politiki. Se pa bojim, da ta tema postaja vse bolj socialna.Narava je že pokazala kako se naredi revolucionarni preobrat – prejšnji vikend +24°C, ta vikend 15cm snega. Se pravi – na hitro in odločno. Sledil je šok, nato pa smo si zakurili v kamin, iz predalov potegnili kape in rokavice, zamenjali gume in … danes vse teče, kot namazano – le bolje, topleje…

Zadnji vikend sva se verjetno še zadnjič letos vsedla na motor in odbrzela proti morju. Končna destinacija Piran, natančneje Hotel Tartini. Tele ponudbe preko Kolektive so takooo zapeljive, da k’r kaj. Tri dni čiste uživancije. Najprej sva gruntala kako bova uredila s parkiranjem – saj vesete, da se v Piran ne sme z vozilom, a ne. No, prijazni receptor hotela nama je povedal, da imajo pri njih motoristi poseben tretma. Parkirajo lahko v hotelu. Ja, prav ste slišali – v pokritem hodniku hotela. Cool, a!?In potem drugo prijetno presenečenje – soba z razgledom na Tartinijev trg. Direktno. Super.  Cel ljubi dan bi lahko stala na oknu in fotkala, ker se…