“Ja, samo, da zanjo pomeni pol življenja 17 let, za mene pa jebenih 27! Pol življenja, ti pravim! A razumeš? Pol! Pomnoži zdaj to z dve.”    

Kako te lahko nekdo preseneti. Pol ure sedi za sosednjo mizo, ves mrk meša kavo, da se sprašujem ali želi nemara zvrtati luknjo v skodelico. Ne vrne radovednega pogleda s katerim ga vsake toliko ošvrknem, le tu pa tam dvigne svojega, kot bi se želel prepričati ali je kavarna še odprta, in se hip za tem zopet zazre v vzorec na mizi. Potem pa nenadoma vstane, si obleče bundo, in se mi nasmehne z najbolj očarljivim nasmehom tega dne, ter reče: “Adijo.”

Lani (2020) tak čas sem zapisala »Ko že misliš, da ne more biti slabše…«. V mislih sem imela zlom noge. In potem je prišlo novo leto in mi pokazalo, da je možno od slabšega iti na še še slabše. Bilo je leto težkih preizkušenj, ki še trajajo, in globokih razočaranj. Iz mojega življenja je odšlo nekaj ljudi, za katere sem brez pomisleka dala roko v ogenj, a za čuda se je pojavilo nekaj povsem novih. No, tudi nekaj starih, a sem jih spoznala v novi luči – boljši, in neskončno sem jim hvaležna za pomoč in iskrenost. Eni so ostali, drugi le dali kar je bilo v danem trenutku zame…

Pred vami je NOVA zgodba. Utrinki nekega sobotnega dopoldneva, ki sem jih napisala v toplem objemu kavarne. Celjani jo bodo prepoznali in se morda celo našli v njej. Ampak lahko bi se zapisala kjerkoli. ***************************************************************************************************************************************** Primem za kljuko in v notranjost potisnem težka kavarniška vrata. Objame me toplota prostora, ki diši po praznikih in je polna ljudi. K mizam vabijo stoli in fotelji povsem različnih oblik, materialov in barv. Turkizno moder dvosed, ki v družbi še dveh foteljev kraljuje sredi prostora, je prost, a se mi ne zdi fer, da ga zasedem – sama sem, zato si izberem prostor ob steni. »Kava?« »Ne, hvala. Danes bom čaj. Saj še imate…

Za tiste, ki nimate IG profila kopiram besedilo znane knjižne blogerke, ki objavlja pod imenom ajda_naklada (@ajda), najdete pa jo tudi na https://linktr.ee/ajdanaklada “Ko mi je avtorica ponudila v branje svojo zbirko kratkih zgodb, me je pritegnila že sama predstavitev. Povedala mi je, da se zgodbe vrtijo večinoma okrog povsem običajnih tematik, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju, lotijo pa se tudi težjih tem, kot je rak, nezvestoba, smrt, izguba, duševna bolezen in še več. Zgodbe se berejo zelo lepo in so v resnici kratke, kar pomeni, da imajo največ nekaj strani in na tem kratkem prostoru uspe avtorici zbrati vse sestavine, ki jih dobra zgodba potrebuje. Morda komu takšna…