VANTAJ

  Saj poznate tisto zgodbo o grdem račku… Moj dragi mi je pokomentiral zadnje objave – Začela si pisati negativno.  In dalo mi je misliti. Zbudila sem se že pred budilko, pogledala čez okno in ja, sončno bo. Vstanem, pograbim ta veliko ( in ta težko ) torbo in že drvim proti gozdu.  Zadnjič, ko sem se peljala po avtocesti sem videla na travniku, kako se na rumeni preprogi paseta srna in srnjak – halo, pa jaz točno vem kje je ta travnik. Počasi lezem z avtom, ker avtov se ne bojijo – bog ne daj iti na lov peš, ker te opazijo mnogo, mnogo prej, kot ti njih. Torej… nobenega…

  Že vrsto let visim na kulinarika.net. To je ena res strašno fletna stran, kjer najdeš skoraj vse. O kulinariki itak čudo-čuda, pa tudi o potovanjih, rož’cah, hobijih, …. A, priznam, da zadnje čase vse manj zahajam tja, saj so jo začele obvladovati ene-ta-iste osebe, ki vedo vse in imajo v vsem prav. Razumem administratorja, da se ne vmešuje, saj so vsi dobrodošli, a mogoče bi jim lahko kljub vsemu namignil, naj nehajo s posmehovanjem in norčevanjem vseh, ki mislijo malo drugače. Ok, če o zadevi nimaš pojma – hej, častna Titova, da ni greh, če človek ne ve vsega, potem se vsaj distanciraj ali raje bodi tiho, ker resnično…

  Že kar nekaj dni je od tega, pa mi besede še vedno zvenijo v ušesih. Z mamo sva zapuščali City Center v Celju in vstopili v krožna drsna vrata, ko so se naenkrat ustavila – saj vam je poznano, ne. Na nasprotni strani je zadnji trenutek vstopila starejša gospa in vrata so se za hip ustavila, a le hip zatem so se že zopet vrtela. Za nama je stopal mlad par. Moški, ki je držal v rokah še skoraj dojenčka je v jezi izustil besede, ki so me dobesedno šokirale: “Stara! Noge ti bom polomu!” Vzelo mi je sapo. Res, prav stisnilo me je prsih. Kako se vendar počuti moja mami?  Par sekund tišine,…

  Prišla je pomlad, a bojim se, da s preveliko ihto. Polna je bojazni, skrbi in stisk. In ko je ljudi strah, delajo čudne reči. Tudi takšne za katere nikoli niso mislili, da so jih sposobni. Saj pravzaparav sploh ni nujno, da so te reči slabe – so lahko še hujše, grozljive! A, če se strah združi z izzivom in vztrajnostno trmo, se lahko premikajo gore. In to je lahko pot do neslutenega uspeha. Vse je za nekaj dobro, če ne takoj, je pač potrebno malce počakati. Saj pride… čas se nikoli ne ustavi. Včasih nam to ni všeč, največkrat pa je tako edino prav. Časi so res hudi in kot kaže se še…

  Včeraj sem ta malo odpeljala v šolo nato pa si privoščila obisk parka. Prisežem, da še nisem slišala takšnega ptičjega živžava. In toliko različnih melodij, da sem kar stala in poslušala. Ne, ni res, celo poskušala sem posneti en’ga prav posebnega ptiča, ki mu žal ne poznam imena, a njegovo oglašanje je bilo tako zapeljivo in koketno, da sem se začela naglas smejat. Upam, da ni kdo posnel mene. Res je bil pravi šarmer. Posnela sem še fotko za ponedeljkovo srečanje SVITovcev, na temo “pari”, nato pa se odpravila po poti mimo “ribnika” (bazena, nekaj okroglega pač iz česar so pravkar čistili listje). Pod drevesom je zopet nekaj zašumelo – najbrž…

  Moj (bivši) šef ima navado, ko mi pošlje mail s planom dela za naslednji mesec in množico spremljajočih informacij, da le-tega popestri s kakšnim vzpodbudnim, včasih toležečim, včasih popopranim… citatom ali pregovorom. In danes je dodal citat Dostojevskega, ki pravi: “Če si se napotil proti cilju in se med potjo začel ustavljati, da bi kamenjal vsakega psa, ki laja na tebe, ne boš do cilja nikdar dospel.” Pojma nimaš kako si zadel vzdušje zadnjih dni in kako se strinjam s tabo, se pravi z Dostojevskim.  

  Zopet je bilo krasno jutro.  So me zadnjič v društvu “sprovocirali”, da sem šla tudi letos pogledat velikonočnice, čeprav imam njihovih fotk na kupe.  Bila sem pre-pozna ali pa je le kriva suša – ni jih veliko pa še tisto kar je, je precej spufano in suho.  No, z malo truda se kljub temu najde kakšen lep zorni kot. Takole izgleda letos: takole pa je bilo lani: Sicer pa mi je društveni kolega Robert Gajšek poslal en lep link, na katerem si lahko preberete legendo, kako je velikonočnica sploh prišla v te kraje. Sama sem prvič slišala zanjo.