-
Najdražja fotografija ever
Pred nekaj časa je v umetniškem svetu odjeknila novica o najdražji fotografiji v zgodovini. Fotografija Andreasa Gurskya- Rhein II je bila prodana za 3,15 milijona evrov. Nemški umetnik jo je posnel med vožnjo, leta 1999. Saj ima nekaj v sebi, ampak haloo – stvar je absurdna. In zakaj – zato, ker je dejansko nekdo pripravljen toliko plačati za nekaj kar te ne nasiti, ne popelje na konec sveta, ne zaščiti pred mrazom, ne naredi bolj pametnega in ne bolj zdravega… Ogabno. In že lani sem v članku Tik pred dežjem, napovedala drugi sklop fotografij. In tule so. Resnično in kar malce nerodno mi je, ampak inspiracija mi je bila ravno tista,…
-
Nulta ura
Nulta ura je en čisto poseben izraz, ki ga v časih mojega šolanja pač nismo poznali. Pa ne vem ali zato, ker so bili učitelji sposobni narediti tak urnik, da so se ure pač lepo izšle ali pa smo dejansko imeli manj ur – v slednje nisem čisto prepričana. Ura je 5.10 in komaj vstanem. Odidem v kopalnico in tam že odmeva glasba s hčerinega telefona. "Luba duša, kaj pa že ti noriš ob taki uri?!" "Ja, nulto imam!" in si riše naprej črno linijo na veki, ki jo naredi očarljivo "audry-hepburnovsko". Le kako se ji da? Največja groza pa je ta, da pride domov ob pol štirih popoldan. Pa kakšna…
Mogoče vam bo všeč tudi....
Moji otroci so navdušeni
Pa še malo pastelnih igrarij
Gorazd Golob – Črno bela divjina
-
Srečno novo leto 2012
-
Božični večer
V kotu božična jelka stoji, se v prazničnem miru čarobna blešči. Pod njo so darila in soba diši, v kaminu nam topel ogenj gori. "Bom čakal Božička." je Luka dejal, potem pa v fotelju je trdno zaspal. Z roko pobožam mu mehke lase in vidim skoz' okno, Božiček že gre.
-
Mrzlooo
Le kaj mi je bilo, da sem se zbudila že ob šestih? Pogledam skozi okno – tema. Jasno, saj je šele šest. Pokrijem se z odejo in poskušam zaspat – naslednjič, ko pogledam na uro je bila sedem – ma, nič, bom vstala in peljala Luno na sprehod. Aparat sem imela že v rokah, da ga vzamem s sabo, a si mislim, pretiravaš. Le kakšnih 20 minut za tem mi je že žal – cela jata kormoranov in sonce se že napoveduje. Šibam domov, pograbim aparat, objektiv in v avto. Sedim na klopci, razmišljam zakaj za vraga nimam še enih nogavic in se sprašujem – a, sem danes zjutraj…
-
Lepe misli, lepe besede 3
Knjiga je torej na policah, ne le knjigarn, ampak že tudi marsikaterega doma in lepo se zahvaljujem vsem, ki ste si vzeli čas za komentarje. Veliko jih pride obiskat mojo stran in veliko si jih vzame čas napisati mi sporočilo na moj spletni naslov. " Vanja… kaj naj ti rečem… tale zadeva ni od muh, sem res navdušen… tako nad tvojim preganjanjem mračne teme, kot ilustracijami tvoje kolegice. Skozi bogato dogajanje ( tako v besedi, kot sliki ) se kar potopiš v sanje in odplavaš nekam daleč, daleč… Čestitam tako za dobro opravljeno delo, kot samo idejo glede izdaje nečesa novega, kar bo nadobudnim princeskam in princem pomagalo…
-
Tik pred dežjem
Včeraj, ko sem se s kolegi peljala na delo, sem zagledala tole sceno in takoj vedela, da se bom jutri, se pravi danes, vrnila na “kraj zločina”. Tik pred dežjem mi je uspelo narediti nekaj fotografij, ki jih je moč razdeliti v dva sklopa – nekaj iz prvega lahko vidite tule. O tistem drugem pa v prihodnjih dneh – zanimivo bo, zanimivo…
-
Nagrada zame
V časih, ki se jih niti bogovi ne spominjajo več…. no, ni ravno tako daleč, pa vendar – svoje čase sem bila precej bolj organizirano bitje, kot te dni. Npr. Poznate koga, ki bi imel napisan jedilnik za 3 (tri) tedne v naprej? In čemu – zato, da sem lahko napisala nakupovalni listek in to z naštevanjem artiklov lepo po vrsti, kot si sledijo police v trgovini. No, potem pa me je moj dragi naučil spontanosti – vsedeš se v avto in odpelješ – v voziček potem seveda nadevaš mnogo stvari, ki jih sicer tudi slučajno ne bi bilo na listku, pa kaj… bomo pač nekaj drugega skuhali. In zaupal…
-
Še eno povabilo
Mojca Fo vas vabi na 4. rojstni dan koledarja, ki ga je letos poimenovala Zvezdorepka. Praznovanje bo v Mojčinem ateljeju, 8.12.ob 19.00.
-
Dobro jutro dolina
Saj imam rada meglo, ampak letos pretirava. Oddirjala sem nekam na višje in potem nisem hotela dol. Zaparkiram pred vikendom kjer me navdušeno pozdravi domači pes in hitim na hribček, da se naužijem pogleda v dolino. Božansko. In potem pride pred hišo gospod, ki mi vztrajno zagotavlja, da včeraj, včeraj je bilo pa res pravljično jutro. Ah, to danes ni nič posebnega. No, prav – ampak zame je čisto dovolj dobro, da bo držalo vsaj do poldneta.
