VANTAJ

  Le kaj mi je bilo, da sem se zbudila že ob šestih? Pogledam skozi okno – tema. Jasno, saj je šele šest. Pokrijem se z odejo in poskušam zaspat – naslednjič, ko pogledam na uro je bila sedem – ma, nič, bom vstala in peljala Luno na sprehod. Aparat sem imela že v rokah, da ga vzamem s sabo, a si mislim, pretiravaš. Le kakšnih 20 minut za tem mi je že žal – cela jata kormoranov in sonce se že napoveduje. Šibam domov, pograbim aparat, objektiv in v avto. Sedim na klopci, razmišljam zakaj za vraga nimam še enih nogavic in se sprašujem – a, sem danes zjutraj…

  Včeraj, ko sem se s kolegi peljala na delo, sem zagledala tole sceno in takoj vedela, da se bom jutri, se pravi danes, vrnila na “kraj zločina”. Tik pred dežjem mi je uspelo narediti nekaj fotografij, ki jih je moč razdeliti v dva sklopa – nekaj iz prvega lahko vidite tule. O tistem drugem pa v prihodnjih dneh – zanimivo bo, zanimivo…  

  Saj imam rada meglo, ampak letos pretirava. Oddirjala sem nekam na višje in potem nisem hotela dol. Zaparkiram pred vikendom kjer me navdušeno pozdravi domači pes in hitim na hribček, da se naužijem pogleda v dolino. Božansko. In potem pride pred hišo gospod, ki mi vztrajno zagotavlja, da včeraj, včeraj je bilo pa res pravljično jutro. Ah, to danes ni nič posebnega. No, prav – ampak zame je čisto dovolj dobro, da bo držalo vsaj do poldneta.  

  Ko vidim zelo starega človeka, ki se še komaj premika, ki nosi težko breme – dobesedno, kot, da leta niso dovolj, imam v trenutku cmok v grlu in največkrat se mi aparat povesi od sramu. Pa vendar – biti tako… trmast še na jesen življenja, je svojevrsten podvig. Ne predati se težavam, bolezni, samoti – najti voljo, zadovoljstvo v preprostih, malih rečeh je tisto, kar manjka današnjemu času. Marsikdo rad reče – Kdor je z malim zadovoljen, si večjega ne zasluži – a, jaz bi raje rekla – Kdor ni z malim zadovoljen, si večjega sploh ne zasluži. Mislim, da slednje velja za večino v tem norem svetu in…