VANTAJ

Pred časom mi je kolega Franc M. prijazno odstopil svoj vrt. Češ, da se po njem podi vse polno detlev in da jih lahko pridem kamot fotografirat. Pa sem šla in naletela na pravljico.  Fantastičen vrt, poln malih zakladov, ki osupnejo in pričajo o idejah, znanju in pozornosti gospodarja. Ah, ja saj je bilo tudi detljev veliko, a ti prefriganci so bili ponavadi na tistem – tistem drugem drevesu. Pa nič zato, ko sem premagala nelagodje sprehajati se po tujem vrtu, sem odkrila mnogo bolj zanimive motive, kot so ti “neumni” detli, ki se nočejo fotografirat 😉

No, pa dajmo povedat malo bolj natančno, kako in kaj. Na pot sva se odpravila z motorjem in kot se za motoriste spodobi, sva jo mahnila po navadni cesti – se pravi ne po avtocesti, saj na njej ravno tam kjer zadeva postane zanimiva, vate butne zaščitna ograja in ne vidiš nič. Hec se je začel že pri Ptuju, kjer sva uletela v jutranjo gnečo, ki je bila posledica obvoza zaradi popravila mostu. Pripeljeva se v Lenart, vmes sva se načudila nenadnemu dvigu ceste v nekaj ostrih serpentinah – haloo, sredi ravnine, in ko torej pripeljeva v Lenart se pred nama pojavi pravokotno križišče – ena cesta levo, druga desno…

Tri dni odklopa ob Blatnem jezeru, fantastično vreme, nebo po dežju polno belih ovčk, sončni zahodi neverjetnih barvnih odtenkov, poceni hrana in prijazni ljudje. Kopica dogodivščin o katerih bom kaj več napisala v naslednjih dneh. Tole tokrat pa naj bo za lušt.  

  Iz službe sem prišla zgodaj zjutraj in zopet ni bilo nič s slikanjem rosnih kačjih pastirjev. Že precej dolgo časa me žuli naloga, ki mi jo še ni uspelo narediti. Ta izredno zanimiva bitja, ki delujejo pravzaprav precej strašljivo, kmalu poletijo v novo jutro. So izredno hitri in nemirni letalci in jih je skoraj nemogoče ujeti z aparatom, ko so v letu. Poleg tega, da sem zaspana in da mi ni kaj dosti pomagala niti, res dobra, kava, ki mi jo je skuhal moj dragi, še dežuje. Zunaj je deževen dan, tih in zaspan. Ponavadi sem najboljše ideje dobila ravno na takšne dni – no, danes ideje še ni od…

Zjutraj se z mamo odpravive v gozd po gobe. Bila je polna luna in menda jih je na tržnici vse  polno. Kaj kmalu nama je bilo jasno, da so očitno res vse gobe na tržnici, saj sve našli le 5 malih lisičk. Ker najbrž že veste, da povsod vlačim s sabo tudi svoj fotoaparat, sem se tako več ukvarjala z njim, kot pa sem imela dela z gobami. Mami je nabirala smrekove vrščičke za sirup, ki bo prišel prav v zimskih dneh, jaz pa sem se poigravala z dolgimi časi. Moram reči, da je gozd več, kot primeren teren za to. Nastanejo tako čudovite reči, da ti vzamejo sapo, ko…

  Mladež te dni strašno rada fotografira sebe in še bolj drug drugega – za FB, kajpada. No, včasih iz tega rata še kaj več.